V ljubezni nisi doma, dokler ljubezen ni tvoj dom !
Brez zaljubljenosti se še nihče ni prebudil. Brez globoke predanosti in zaupanja se ne odprejo vrata v svetove nad tem svetom. Ko se zasvetli ljubezen, hvaležnost, strastnost, gorečnost – takrat, samo takrat …
Vendar tudi to ne zadostuje. Ljubezni se predaja brez vseh pogojev, prepričanj in vsakršnih pravil. Nič, prav nič ne sme ovirati pretočnosti ljubezni. Teči mora kot voda, kot brzica, kot slap, ki se prosto spušča v prepad. Brez strahu, da se raztrešči na skalah ali razleti med čermi.
Ljubezen, neskončno zaupljiva, predana globinam oceanov na milost in nemilost, vzbuja v človeku neverjetne moči. Takrat človek, ne glede na vse, ljubi. Ljubi! Čeprav je videti, da se ljubezen ne vrača in je človek na videz brez moči, videz vara. Človek se ne zaveda lastnih razsežnosti. Človek se ne zaveda svoje brezmejnosti!
Človekova največja moč je notranja moč – izvira iz zaupanja in predanosti. Takrat, samo takrat je vse mogoče.
Niti točno ne ve, zakaj ljubi. Samo ljubi – ne glede na vse. Pa čeprav se zdi vse izmuzljivo in se ni česa oprijeti, je to zato, ker se človek še ne zaveda, da je nihče. Vse dokler ne pride dan, ko dojame, da je vsakdo.
Paradoksalnost tega pojava je seveda zunanjemu opazovalcu nesmiselna. Kot rečeno: nihče ni pomemben; pomembna je samo ljubezen, saj smo mi sami ta ljubezen. Nedoumljivo? Samo dokler ne izkusimo …
Ljubezen se sama po sebi izkaže za ljubezen. Ali še bolje: sami postanemo ta ljubezen, ki jo čuvamo za nekoga drugega.
Vrhunec v ljubezni je ljubezen, ki je v nas, čeprav je videti, da je vzrok drugje. Vrhunec v ljubezni je ljubezen do sebe, čeprav je videti, da jo namenjamo drugemu. Ugotovitev take razsežnosti je možna le, ko damo vse od sebe: spustimo vsa pričakovanja, vse navezave, vse verige, vse vzorce, vse pretekle izkušnje … Vse ljudi! Ves svet izpustimo in dovolimo, da svet samo obstaja.
Ljubezen ne bo spoznana tem, ki jo kakor koli ukleščijo ali želijo prilagoditi po svoji meri. Seveda tega nihče ne verjame, dokler ne preizkusi vsega predhodnega. Nikomur se ne morejo prihraniti preizkušnje. Nikomur ne moremo prenesti lastnih izkušenj. Vse moramo doživeti sami.
Ko sami prilezemo do nekega spoznanja, to spoznanje ostane za vedno. Žal pa ga ne moremo nikomur posoditi. In to je to – človek mora priti do vsega sam. Zato mora predhodno vse preizkusiti. Ko vidi, da ne deluje niti to niti ono niti tisto in tako v nedogled, potem lepega dne dvigne roke in reče: Predam se!
To pa je zelo dobro izhodišče za spoznanje resnice o ljubezni.
Dovoliti si moramo, da ljubimo, in to s takšno silo in s takšno močjo, da nas nobeni pogledi drugih, ne omajajo. Nobeno prepričanje o naših zablodah, o naših morebitnih neumnostih ali zmotah ter nobeno ocenjevanje, presojanje drugih. Še huje: da nas ne omaja »dobronamerno« usmerjanje drugih. Drugi naj čvekajo, kar jih je volja. Tudi vsi ti drugi bodo pot do sebe morali prehoditi sami – slej kot prej, saj je to namen … Zatorej, če drugi v nas ne vzbujajo občutkov občudovanja in ljubljenosti, potem ne morejo biti naš vzgled.
Si predstavljate? Ljubimo – in smo zaljubljeni. Neomajno ljubimo. In ko ljubimo skozi ta mavrični pogled, se lahko zgodi marsikaj. Na primer ustvarimo most do mavrice. Kako se bo zgodilo? Kdaj se bo zgodilo? Komu se bo sploh zgodilo? Nihče ne ve in tudi ne more napovedati. In zgodilo se bo vsakemu drugače, zato so tudi primerjave odveč. Vzgled in hkrati vzor – to je vse, kar je lahko v pomoč od drugih.
Seme vzklije, ko so za klitje izpolnjeni vsi pogoji; torej ob svojem ali pravem času. Če smo nestrpni in vsak dan drezamo v zemljo, bomo uničili seme, še preden mu uspe prodreti skozi prst.
Zatorej nikoli nič na silo, z bojem. Nikoli nič po svojih prepričanjih ali prepričanjih drugih. Vsak je enkraten, neponovljiv in nenadomestljiv. Prav vsak ima vse. Ko bo zraslo to zavedanje in ko bo kalček zrasel v bilje, pognal močno steblo, ki bo v oporo, se bo deblo samodejno razvejalo. Od tu naprej pa ni več daleč dan, ko se bodo pojavili popki in začeli odpirati cvetne liste. Vonj, ki se širi ob cvetenju, predstavlja simbol razsežnosti ljubezni. Ali je vonj cvetov omejen na enega, dva …? Ali se širi na vse strani? Ali ga lahko veter ponese v širjave in daljave? Do prav vsakega in do prav vsega?
Nič se ne da prehiteti, izsiliti ali pospešiti. Vse potrebuje svoj čas, prav tako človekovo prebujanje. Ko bodo dozorele izkušnje in se bodo porodila lastna spoznanja, se bo začelo spontano dogajati ozaveščanje. Bolj kot razširimo svoje zavedanje, dvignemo zavest, prej se bodo odprla vsa vrata. Katera in kdaj, pa je treba prepustiti skrivnostnosti življenja.
Nekatere skrivnosti bodo za vedno ostale skrivnost. Saj življenje tudi je skrivnost, ki se vedno znova odkriva na novo. Zato pa je tako neskončno zanimivo in raznoliko. Ni dveh, katerima bi se ljubezen dogajala docela enako. Ni dveh, katera bi doživljala ljubezen enako. To ne obstaja!
Kajti ljubezen se zgodi v ednini, ne glede, da se vidi v dvojini. Celovita osebnost je ravnovesje, je uravnotežena energija ženske in moške esence. Dvojnost izpuhti. Postanemo eno – ena neskončna in večna ljubezen. Da – vsa ljubezen je že v nas. Drugi so kot spodbujevalniki. Drugi vzbujajo v nas vso resnico o ljubezni. V drugih se vidimo, saj so nam kot ogledalo.
Ljubezen se zgodi – a TA ljubezen smo v resnici mi sami.
Vendar nikar ne verjemite na besedo! Iščite lastne izkušnje, lastno spoznanje. Drugače niti ne gre. Bodite neomajen in vztrajen iskalec. Potem bo sledilo tisto resnično in pravo čudenje, vau efekt: »A tako to deluje?« Da – tako! Samo ljubezen rodi v nas ljubezen – prebujeno ljubezen.