KLJUČNI KLJUČI DO SRCA (I.del)

Spoznala sem, da je pisanje svojevrstna terapija. Ni potrebe, da smo pisatelji/-ce, zadostuje, da smo pisni. Oblik samopomoči je res veliko in ena izmed omembe vrednih je napisati pismo samemu sebi oziroma svojemu srcu. Smiselno mu je nadeti ime (na primer: Moje ljubo Srce! Moj zlati Srček! …) in v tem primeru smo naslovnik kar mi sami. S tem ko pišemo, dobimo priložnost srčnega ozaveščanja, spoznavanja s svojo dušo ter z globinami svojih občutkov in ne nazadnje tudi zbliževanja in razreševanja težavnosti z drugimi.
Ker je vsaka misel energija, bo zapisana misel dobila v potrditev še dodaten potencial. Nekateri ljudje se na ta način lažje izražajo, »pogovarjajo«, razčiščujejo ali oproščajo, kot če bi se izrekali na glas. Po moči pa napisana beseda prav nič ne zaostaja za izgovorjeno. Ker nas ob tem nihče ne nadzira, se osvobodimo vseh omejevanj in sproščeno izkažemo popolno iskrenost. Tako samodejno vključimo program večplastnega, tudi srčnega samozdravljenja.
Morda je srce nekomu samo organ, nujno potreben za obstoj fizičnega telesa, a srce je v resnici veliko več; je svetišče ali tempelj, v katerem hranimo svoje občutke.
Srce simbolno predstavlja ljubezen. Brez srca ni ljubezni, zato je srce Srceljubezni. S tem pa je njegova pomembnost vseobsegajoča.
Najprej bom pod drobnogled vzela nekaj frazemov, ki so se prenašali skozi ustna in pisana izročila, katerih izvor pa v resnici sega bog ve v kateri čas. Prav z njimi si bomo pomagali ozavestiti, čemu so nastajali. O čem je človek že od nekdaj razmišljal in tkal izkušnje iz modrosti čutečega srca …
»Biti komu pri srcu.« – Izhaja iz predstave ljubljenosti in zaželenosti. Poudarja, da je srce središče čustev in z njo povezanih občutkov. Nekomu smo lahko zelo blizu centra ljubezni.
»Imeti zlato srce.« – Izraža radodarnost, nesebičnost in izjemno ljubeznivost, kar v nas vzbuja pozitiven čustveni odnos. Ob tem se spomnimo nekoga, ki bi mu z lahkim srcem podarili te tople besede.
»Imeti kamen namesto srca.« – Poudarja popolno nasprotje predhodnemu frazemu in pomeni trdosrčnost in neizprosnost. »Imeti trdo srce« ponazarja brezčutnost, kjer nobena prošnja ne zaleže. Ali menite, da obstaja človek, ki ga ni moč z ničimer omehčati?
Lahko bi še naštevala (kot: »srce mu je padlo v hlače«; »biti mehkega srca«; »gnati si k srcu«; »imeti srce na pravem mestu«; »kamen se je odvalil od srca«; »misliti bolj s srcem kot z glavo«; »na jeziku med, v srcu led«; »nositi srce na dlani«; ipd.), a že iz navedb zamisli sledi, da je srce najmočnejši, osrednji center naših moči ali nemoči.
Nemirno srce je znak nezmožnosti delovati iz srca.
Veliko ljudi hodi po svetu z »zaklenjenim« srcem v sled nemoči delovanja iz srca. V strahu, da ne bodo ponovno ranjeni, ga stisnejo v kot in še sebi ne dopustijo, da bi jih grelo. Kako tudi? Strah je ohromil glavni center – center resničnih moči.
Posledično obstaja neverjetno število ljudi z obolenji srca. Razlogov za težave ne ozavestijo, ker jih praviloma iščejo povsod drugje, samo ne pri sebi. Dokler ta center ni odprt, pretočen ali pri »polnih močeh« bo vsakršna pomoč (zdravila, operacije, spodbujevalniki …) le obliž na srčne rane.
Srčnim boleznim botruje tudi povišan krvni tlak in še vrsta drugih anomalij. Srčna – središčna čakra – ki nima lastne moči za delovanje je »mrtev« organ, ki sicer bije, a nikoli v enakomernem, pravilnem in poskočno veselem ritmu.
Ko nam nagaja srce, nam v življenju praviloma »nagaja« tudi na ostalih področjih. Miru v srcu ni, ves čas je pod stresom oziroma napetostjo, kar pomeni, da človek v tem stanju vegetira. Ljudje s podobnimi težavami se po navadi izvora oziroma pravega vzroka bolezenskih stanj ne zavedajo. Živijo v togih prepričanjih, neumnih izgovorih, ali pa so zaprti – introvertirani – in razen zdravstvene, drugih oblik pomoči/samopomoči niti ne iščejo. V tem začaranem krogu v svoje življenje ne zmorejo privabiti »odrešitev« v obliki zdravega srca. Dokler tega ne spoznajo, trpijo izjemne duševne muke.
Prebodeno srce simbolizira bolečine predvsem tiste srčne, ki jih je vsak med nami že kdaj izkusil. Ni ga človeka, ki se ne bi kdaj pa kdaj počutil srčno opeharjenega.
Pa poglejmo, od kod v resnici izvira ta bolečina? Blokade ali srčni zastoji se zgodijo vsakič znova, ko se v življenju nečesa ustrašimo, se počutimo ogrožene, nesprejete ali neljubljene. Takrat se srčna mišica skrči in brez spodbujevalnika – ljubezni – lahko ostane v zakrčenem stanju več let, včasih tudi celo življenje.
Ko se v ljubezni ne izpolnijo naša pričakovanja, srce za zunanje vplive ali dejavnike dobesedno zakrkne – se zaklene. V podzavesti se zgodi, da srca v resnici nikomur več ne odpremo, a se tega stanja praviloma ne zavedamo. Če bi se, bi s takim početjem prenehal, saj v prvi vrsti škodi le sebi oziroma zdravju na več nivojih.
Morda boste skimali z glavo in pomislili: »Kaj pa naj naredim, če v ljubezni nimam sreče?« Drži, ampak samo tako dolgo, dokler ne spoznamo, da vse, kar pričakujemo od drugih (tudi nezavedno) moramo najprej pričakovati od sebe. Če pričakujemo, da nas bo nekdo imel rad, moramo najprej imeti radi sami sebe (pričakovati to od sebe …, se ceniti, spoštovati, biti sposobni iskrenega izražanja, pristne komunikacije in biti nasploh odprtega duha …).
Zveni kot izpeta »fraza«? Vem in tudi je! Vendar drži kot pribito. Ljudje mislimo, da se imamo radi, da smo s seboj ljubeči, a po navadi to sploh ne drži. Sami sebi počnemo največja grozodejstva. Večja, kot nam jih počne kdorkoli drug.
Zakaj bi nas nekdo imel rad, če pa smo uboge pare, se pomilujemo in smilimo samemu sebi? Le kdo si želi ob sebi nekoga, ki sam sebe oceni, da ni vreden počenega groša? Ali pa smo tako zaverovani v svoja prepričanja, da pozabimo, da ljubezni ne moremo izsiliti – in to na noben način? O dostojanstvu in ponosu nase se nam sploh ne sanja. Ljubezen je »neukročena trmoglavka« in se ne bo pustila speljati nobenemu, še tako prebrisanemu »zvodniku« ne.
Če mene vprašate, ali je tako prav, samo pritrdim. V imenu ljubezni sem počela vse mogoče »neumnosti« in bila pri tem sama sebi v največjo napoto. Na koncu sem spoznala, da si »takšne« ljubezni niti ne želim. Ne želim ob sebi nekoga, ki bo v zameno za ljubezen pričakoval nekaj, kar nisem ali ne znam biti in obratno. Če ne želim z ljubeznijo »barantati«, ne želim niti partnerja s katerim bi sklepala neke vrste »kupčijo« ali posel.
Ko se ozremo okoli sebe, kaj opazimo? Vse preveč je »ljubezni« iz koristoljubja, potrebe, občutka varnosti, navade, posedovanja ali vdanosti v usodo ipd. Ljudje ne znajo ljubiti svojega bližnjega, ker ne znajo ljubiti sebe. Drugega lahko imamo radi samo toliko, kot zmoremo imeti radi sebe – nič manj in nič več.