Skip to content
V ljubezni nisi doma, dokler ljubezen ni tvoj dom !
Pisarka Simona
NAKUP KNJIG – knjigarna
Predstavitev knjig
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 1. del …
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 2. del …
Tiskane knjige
Elektronske knjige
Blog
Video Galerija
Foto Galerija
Afirmacije
Pisarka Simona
NAKUP KNJIG – knjigarna
Predstavitev knjig
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 1. del …
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 2. del …
Tiskane knjige
Elektronske knjige
Blog
Video Galerija
Foto Galerija
Afirmacije
VEDNO ZNOVA
7 februarja, 2020
Splošno
Vedno znova, ko se znajdem v vrtincu dogajanj, sem sama sebi odveč. Preveč me je, da bi piskala s piščaljo o samo-pomembnosti. Zato se odločim, da se umaknem – umaknem svoj ego – izstopim iz dogajanja, se ne vpletam čustveno in niti osebno. Stopim ob stran in sem opazovalka. Ko jaz izginem, šele takrat se v resnici začne dogajati vse.
Dokler te »metode« ne preizkusiš, ti brez lastne izkušnje ne bo povedala veliko.
Rumene zvezde so rumene samo toliko časa, kot traja noč. Ko dan razgrne noč, so zvezde nevidne.
Ko izbiram barvo, se vpletam s svojimi zamislimi, željami, prepričanji … Ko ostajam nevidna, je vse drugače. Takrat teče vse lepo po vrsti samo od sebe. Ničesar ne priganjam, ker ni česa priganjati. Vse ima svoj namen in na koncu se razkrije tudi pomen. Ampak šele na koncu.
Vmes pa se potrudim, da mene ni ali da me je vsaj čim manj. Ali je v tem kakšen užitek? Da – večkratni.
Skrbi odpadejo. Kako bi me lahko skrbelo, če pa se tako ali tako vse odvija po svoje in jaz sproti »odgovarjam« na dogodke.
Ne vem, koliko krat sem se že ujela, da nisem obžalovala takšnega početja. Saj se je na koncu zgodilo, da sem se še sama čudila: »Le kako mi je to uspelo?« Pa ni uspelo meni. To je bil tisti »višji« del, del nad mano ali del, ki deluje iz ne-uma. Ko ne mislim, kako, kaj, zakaj, temveč samo odreagiram v danem trenutku, življenje dobi poseben okus.
Manj sem utrujena in vedno bolj v budnem stanju, ker ne spregledam niti najmanjše podrobnosti. Bolj, kot sem pozorna, več se mi dogaja. Vse pa so praviloma čudeži posebne vrste.
Nekateri jih imenujejo srečna naključja. Vendar je ravno obratno: praviloma ni sreče zunaj nas in praviloma naključja ne obstajajo.
Srečanja z ljudmi mi nemalokrat prinesejo odgovor na kakšno dilemo, vprašanje ali razmislek. Ker ostajam pozorna, brez presojanja in sploh brez vrednotenja česarkoli na dobro in slabo, postajam navdušena, kako hitro se vse odvija. Še posebej, če se z ničimer ne vpletam (niti miselno niti čustveno – ostajam samo nevpleten očividec).
Najbolj me prevzamejo »razpleti«, za katere menim, da se jih sama ne bi nikoli domislila. Ob tem pa se ujamem v pajkovo mrežo domislic, ki začnejo brleti in se vrteti v moji notranjosti v povsem novih razsežnostih.
Ustvarjanje je svojevrsten fenomen! Kdor se mu prepusti z zaupanjem in ustvarjalnosti ne zavira, temveč spontano sledi vsakemu naslednjemu koraku, bo slej kot prej držal v rokah ustvarjen izdelek.
Takšen način delovanja nas pomirja s samim seboj in zagotavlja dolgo življenje. Saj nihče, ki pozna in ve za skrivnosti uživanja kot tudi skrivnosti ustvarjanja življenja samega po sebi, ne bo zapustil tega sveta kar tako.
Ustvarjalnost, hrepenenje po znanju in volja po raziskovanju vseh vrst obilja – vse to deli čudeže mimogrede.
Lahko se ustavim, lahko počakam, lahko sem pozorna …, a če bom brez zavedanja same sebe, bo veliko stvari spregledanih. Običajno pa prav te dajejo okus polnosti in živosti. Naravnanosti v zanimivejšo prihodnost.
Očarljivost je v igrivosti. Očaranost je v ustvarjanju. Česarkoli seveda. Vsak ima svoje danosti. In ob vpogledu vase jih lahko odkrije, saj so v njem vse od zgodnjega otroštva (v resnici pa še od prej).
Veliko zametkov je že bilo ustvarjenih, razna semena posejana. Samo spomniti se moramo, kaj nas je takrat ustavilo in zakaj do kalitve ni prišlo.
Vse najdemo v sebi. Vse čarobnosti, vse ljubezni, vse občutke, ki niso nujno prilagojeni zunanjemu svetu.
Prečiščevanje preteklosti rojeva prečiščeno prihodnost. Vsega se da naučiti. Vsaka nova veščina se lahko izkaže za naše poslanstvo. Sploh ni nujno, da že počnemo prav to, za kar smo se rodili.
Vprašati se moramo; vprašati samo sebe in bolje nikogar drugega, kaj točno je bilo tisto, kar smo že od nekdaj radi počeli in smo to opustili zaradi tisoč izgovorov in nezaupanja vase.
Vse za nazaj je možno zradirati in začeti na novo. Omejitev smo samo mi sebi. Nihče nas v resnici z ničimer ne omejuje. Včasih smo potrebni samo zaupanja vase, kot je suhi zemlji potreben dež. Zmoremo več, kot si mislimo in zagotovo več, kot nam pripisujejo drugi.
Kateri drugi? Vedno se vprašaj: »Kdo so ti drugi?« Živijo radost in srečo, mir in zadovoljstvo, prešernost in smeh. Ali ravno obratno. Zagrenjenost in slabo voljo, nemirnost in pritoževanje, zasmehovanje in podcenjevanje.
Če vsem veleumnim svetovalcem ni videti miru na obrazu, nasmeha na licih in zadovoljstva v življenju, potem so vsi njihovi dobronamerni nasveti nični.
Nekdo, ki nam z vzgledom nakazuje, da je dosegel svoj svet tako v teoriji kot v praksi, samo takšen nam je lahko vzornik.
Čeprav so tudi tukaj lahko trhla tla in spolzek teren. Če smo nagnjeni k posnemanju in primerjanju, potem nam tudi vzorniki ne bodo v korist.
Nikoli ne smemo mimo dejstva, da smo unikat in ne ponaredek nekoga drugega. Nikogar ni, ki bi bil natanko naša kopija in tudi mi ne moremo biti nikogaršnji dvojnik. Vsak plagiat je enkrat razkrit, zato se nima smisla ukvarjati z nečim, kar je dosegel nekdo drug – ker je nedosegljivo.
Naša univerzalnost in edinstvenost nima para. V resnici nima para niti v večini medosebnih odnosov.
Vse naše življenje je povezano z učenjem in rastjo naše biti. Zato je naša bit neustavljivo zanimiva in tega dejstva ne smemo zanemariti.
Vse vpoglede in vse razglede dobimo šele, ko se potopimo v svoje globine – počasi in potrpežljivo – da se razkrije bistvo naših lastnih darov/danosti.
Sprejmimo te sposobnosti hvaležno in ljubeče. Negujmo jih in spoštujmo, da bodo zmogle vzbrsteti, zrasti in zacveteti na samo nam lasten način.
Sprejemanje sebe, spoznavanje sebe in ljubezen do sebe so atributi, ki jih lahko neguje vsak. Vsak cvet se razlikuje od drugega. V mnogih niansah in odtenkih, dišavah in okusih smo nekoliko drugačni od drugih. Najti svoje posebnosti in jih dovršeno razvijati je nekaj najlepšega, kar nas lahko doleti.
Nikoli se ne bo nič spremenilo, če se ne spremenimo sami.
In sami se lahko popolnoma spremenilo – prerastemo vse, kar nam ne služi več. Kot smo na primer prerasli igrače, najstniške mozolje, te ali one modne muhe, takšne in drugačne oblike neodgovornih ali neiskrenih odnosov ipd.
Da – lahko se na novo rodimo, preobrazimo, transcendiramo ali preraščamo vse, kar nam ne služi več. Ter se dotaknemo sveta na samo svoj način.