Ime ji je Ljubezen (1)

21 novembra, 2018 Ljubezen

***

…

Pristopil si tistih nekaj kratkih korakov do svoje ljubezni, jo iz čiste radosti dvignil visoko v zrak in zavrtel med rokami, kot bi bila peresce. Na začudenje vseh si z njo zaplesal in zlahka je sledila ritmu, čeprav ni poznala ne plesa ne korakov. Vodil si jo in ona se je prepustila veselju, ki je privrelo iz zaupljivega srca.

To je bil zelo svečan trenutek za dve duši, ki sta se združili v času in prostoru kot, da ne bi bili nikoli ločeni. Telesi sta se družno pozibavali, tako spretno in uglašeno, kot bi to počeli že od nekdaj. Zavriskal si in zapel in takrat je ugotovila, da ni treba niti, da razume pomen besed, saj jih je občutila v srcu. Govorile so o ljubezni in jezik ljubezni prepozna vsak, ki ljubi in je ljubljen.

Večina domačinov ni delila enakih občutkov. Nekateri so se mrkih pogledov zazrli v prihodnost, saj jih je ob prihodu tujcev ohromil strah. Nihče ni vedel, kaj bi to lahko pomenilo. Čeprav so tujci delovali miroljubno, so na ladjah vendarle imeli topove in na pokrivalih strašljive znake. Slišali so že zanje, da napadajo in plenijo druge ladje, a tako od blizu jih ni videl še nihče.

Kdo ve, kaj so v resnici iskali v njihovih vodah? Morda ni bil namen samo pleniti na morju in iz morja? Morda so želeli pleniti tudi po okoliških zaselkih in posiljevati ženski cvet?

Le od kod ta smeh in sproščenost so se spraševali otočani, nevajeni izkazovanja osuple sreče in vedrine na njenem licu? Le kaj je obsedlo to žensko, da se vrže v objem prvemu, ki stopi iz krova na pomol?

Vestalka – ali je pozabila, da nosi obleko primerno stanu svečenic? Kaj ne obvladuje svečeniškega reda? Se iz gole objestnosti predaja čutnim užitkom in še to s tujcem pred očmi vseh? Premlada je doživela prvo posvetitev. Iniciacija ji je zameglila um. Obnaša se kot brezumni otročaj in brezsramno pleše kot neumna.

Čutila je te poglede in v duši je nastal vihar, ki mu ni poznala izvora. Do sedaj je obrede in svečeniške obveznosti opravljala brezhibno in v skladu z zahtevami svojega stanu. A tokrat so vajeti popustile brez sramu in krivde. Dovolj je bil en sam pogled v ocean njegovih oči, da je pozabila, kdo je in kaj se od nje pričakuje. Za nekaj neskončno lepih trenutkov zanjo ni obstajal nihče drug razen on. Zagon v očeh ji je dal krila, da je z njimi radostno zavihrala ter se vrtinčila v njegovem objemu.

… vestalke so jo poučile marsičesa, a nobena ji ni razkrila resnice o dušah ljubezni. Ljubezni duše do duše, ki potopljena v globine oči najde večnost in neskončnost, kot je večno in neskončno obzorje, obsijano z dvojno mavrico …

…
(del zgodbe z naslovom Pudarica iz knjige Ime ji je Ljubezen)

***

BONUS:

“Blaženost je naravno stanje človeka.”

Pisarka Simona