VIZITKA PISARKA SIMONA


POLJUB SONCA

VZHOD SONCA – ZALJUBLJENA SIMONCA
Da! Zaljubljena »do ušes«.

Tokrat se je zgodilo povsem drugače. No, saj je vedno drugače, saj se prav nič ne da ponoviti – še najmanj ljubezen.

Ne morem pozabiti trenutka, ko sem izbrala, da tokrat ostanem zaljubljena do konca življenja. In še dlje – vsekakor še dlje. To je bil resnično svečan trenutek mojega obstoja.

Presvetlilo me je spoznanje resnice – božanski občutek – da mi tokratna izbira nosi prav to, kar sem od vedno želela, iskala, po čemer sem koprnela in hrepenela …

Ko se zgodi zaljubljenost …, ko občutim draž vseobsegajoče nežnosti in me vznemirja že pogled na božajočo travo, ko sem usidrana med utrinki zvezd ali se mavrica uspe spustiti najgloblje in hkrati najvišje … postanem val ljubezni.

Ko sem val ljubezni, sem del morja ljubezni.
Potopljena v morje ljubezni, postanem ljubezen (morja).
Takrat sem res mogočna!

Seveda se vse zgodi, kot izberemo. Želje se izpolnjujejo vsakič znova.

Hm, že slutim! Se bere neverjetno? Morda želja ni pravilno zastavljena, morda celo menimo, da si izpolnitve ne zaslužimo, je sami sebi ne dovolimo … Mnogo je načinov, da smo si v napoto.

Morda se niti ne zavedamo, da je velika »umetnost« spoznati sebe do te mere, da vemo, kaj si v resnici želimo.

Kakorkoli že! Tokrat sem znala pravilno izbrati. Izkušnje so me privedle do točke, ko zaupanje in predaja ni bilo več vprašanje. Tako pač je, ko srečaš celoto, z vesoljem ljubezni v ljubezni z njim.

Pred tem sem se že neštetokrat zmotila, brcala v temo in lovila ravnotežje skozi bolečino.
Zdaj? Nič več, kajti zdaj vem, zato lahko povem – naprej.

Ostala bom zaljubljena, če se bo dalo kar za vedno!

Zakaj? Iz izjemno preprostega razloga. Počutim se tako blaženo, ljubljeno in prežeto z milino, da res ne vidim niti najmanjšega razloga, da bi te občutke ponovno zamenjala, za karkoli manj kot le-te.

Tako je zaljubljenost postala »orodje« s katerim delam. Saj veste – za vsako dejavnost ljudje potrebujemo neke vrste orodje in se več ne sprašujemo kar tja v tri dni: »Zakaj ima kovač klešče?«

Zdaj je postal zame vsak dan – dan, ko se na novo zaljubim.
Kaj je bilo včeraj, ne nosim s seboj.
Kaj bo jutri »sam bog ve«!
Ampak danes prav ta trenutek pa zase izberem …
zaljubljenost. Skozme se steka njena energija in se staplja z njegovo vedno znova in znova. Dovolj je že, če nanj samo pomislim. Tako kot je dovolj vzhod sonca, da v povezavi z energijo morja prežame celotno bit, ko pokuka s prvim žarkom izza obzorja.

Prav nič se mi ni treba truditi. Zadostuje že ena sama zaljubljena misel – nakar misel sama od sebe pobegne in na plano pridejo tokovi energije iz najinih moči, saj se vedno zrcaliva.

Vsak trenutek si lahko zamišljam – karkoli. Pred oči si naslikam kakšno njegovo samo meni ljubo posebnost, dejanje, način gibanja, krčenja in širjenja, razvnemanja in barvite pestrosti …

Občutki me vodijo v drsenje, pretapljanje, gomazenje … postojim, občudujem, vzdihnem in onemim … od božanskosti, lepote, blaženega ugodja …

Zaljubljenost spolzi skozi vsako poro in z milo nežnostjo popelje do občutenja ekstaze, ki kar ne mine …

Zdaj imam vse, kar sem si od vedno želela. Ljubezen, ko se vedno znova zaljubiš v zaljubljenega.

Čemu sem tako dolgo čakala? Padala, vstajala, se učila in ponavljala …, ko me je bolj ali manj vedno premagoval razgreti um.

Oh, ne dam mu več veljave. Še manj moči in svoje volje za podoživljanje iz perspektive logike, prepričanj in neljubečih vzorcev.

Obstajam, vztrajam – ne popuščam! Radovedna, začudena, igriva – to je moj moto – ki ga vedno ovijem v hvaležnost. Raziskujem ljubezen s srcem v duši. S to formulo zaljubljenost nikoli nikogar ne zapušča.

Zavedam se!
Če je ljubezen, se zgodi takoj.
Če je ljubezen, je večna.

Če občutimo, da nas je ljubezen razočarala, potem to NI bila ljubezen.
Iščemo dalje!

Ponovno se ji predamo in zaupamo kot še nikoli. Kot da nas nikoli ni bolela, niti žalostila, izdala, obsojala … V bistvu je samo učila vsega, kar ljubezen NI.

Ko jo najdemo, bomo vedeli – TAKOJ!
Zadostuje že pogled – globoko v oči – če smo pozorni.
V očeh vse piše.
Ko ljubezen JE, se mavrica nariše!

Kako sem spoznala čudež delovanja formule ljubezni?

Filmsko! Začetek je bil povsem filmsko obarvan.

V očeh opazovanega mavričen. Razplet se zgodi, ko opazovalka dojame, da je sama opazovano. Da je mavrica, ki jo opazuje, že v njej.

Le kako bi lahko videli nekaj, kar ni del nas? Kar nismo že mi sami?
*
Prišel je trenutek, ko sva si stala nasproti in se rokovala.

Predstavila sem se: »Simona«. Za trenutek sem zastala in ponovno poudarila: »Pisarka Simona!« Kot bi nastopala v filmu: »Bond. James Bond!« Neutrudno je stresal mojo roko, ni je želel izpustiti.

Opazila sem, da se mu ramena dvigajo in spuščajo zaradi zadrževanega smeha. Nakar je popustil pritisku, razširil usta in se začel na ves glas smejati … s celim telesom.

V očeh pa …
Hm, saj pravim! Oči so ogledalo duše.
*
Zatorej, zaobjeti energijo zaljubljenosti je darilo, ki se mu z zaupljivostjo prepustimo. In ob enem cenimo, da nam je bilo predano.

S hvaležnostjo in odgovornostjo prevzemimo povračilo. Poplačalo bo z milino, objemom in neomejenim številom poljubov.

Poljubljanje ne bo izbiralo mesta poljuba. Poljub bo povsod, v vsakem utripu srca in v pogledu teh, ki ostajamo zaljubljeni …
Pisarka Simona