DVANAJSTI DAN

Dan, da malo takih!

Edna je stekla do bližnje pekarne. Med potjo so jo preletavali galebi, nekateri sedeči na jamborih visokih jadrnic, nekateri na krmi preprostih ribiških ladij, a vsi so ji namenjali svoj glasni jutranji pozdrav. Tudi drugi ptiči – še posebej lastovice, ki jih je tod mrgolelo – so bili tega jutra še posebej glasni in razigrani.

Veliko lepega je Edna v mislih pripovedovala nebu, pticam, morju, vetru … Mogoče ji je prav zato narava tako radodarno vračala z vse vrste obilja.

Navdušenost nad sinhronostjo dogajanj v zadnjih dneh, ki jih je vse bolje prepoznavala, je preplavila njene misli.

Misli. Da, misli imajo svojo energijo, ki vedno pride do naslovnika. O delovanju energij se je Edna že mnogokrat prepričala. Vibracija, ki se ustvari ob mislih, se prevede v »jezik« naslovnika in le-ta lahko »sporočilo« prepoznava na različne načine, če je le dovolj pozoren na dogajanje v svoji notranjosti.

Sporočilo se morda »prevede« v obliki občutkov, prebliskov (v podobi, sliki, znamenju …) ali kot »glasovno« sporočilo, ki se lahko pritihotapi skozi um.

Neverjetno čudežno je to življenje, ko si uglašen z naravo. Jezik narave ti posreduje odgovore na vprašanja, s katerimi se prav ta hip ukvarjaš. Z odgovorom ti lahko postrežejo tudi drugi ljudje, ki na primer gredo naključno mimo.

Njej najdražja sporočila so bila seveda tista, ki jih je prejemala od ljudi, s katerimi je bila tesno povezana tudi v vsakdanjem življenju – v mislih – kadar z njimi ni bila v osebnem stiku.

Ko bi se ljudje le zavedali moči svojih misli. Edna je že nekaj časa vedela – ne verjela, temveč vedela – da je tako. Izkušnje v tej smeri so jo razsvetlile in sedaj je mislim posvečala vso zasluženo pozornost.

Energija misli se istoveti z izgovorjeno besedo in prav to je tisti čudež, v katerega morda še kdo verjame, a ga redki ozaveščeno uporabljajo.

Amor je poznal »jezik« misli, to je sedaj Edna že vedela. Ob energijski povezavi tistega, čarobno lepega jutra na vrhu hriba, je spoznala, da je srečala ljubezen svoje duše.

Duši sta se povezali, še preden je bila izgovorjena kakršnakoli beseda in še preden sta se telesi dotaknili drug drugega.

Ljubezen do duše je neubranljiva. Dušo do duše ponese brez človekove volje v dopolnjujočo vibracijo in uglasitev je samodejna. Človekovo zavedanje in zaupanje v umu pripomore k polnosti doživljanja te nadčutne povezave.

Edna in Amor sta spoznala moči nebesedne komunikacije in energijskega prepleta ob plesu narave, s katero sta se pretopila na praznovanje novega dne.

Zdaj je bilo vse drugače. Ni minil trenutek, ko se ne bi zmogla zavedati njegove energijske prisotnosti, kjerkoli je že hodila. Samo pomislila je nanj in že jo je preplavil znani občutek ugodja in prepoznavanja njegove energije, njegovih ljubečih misli.

Čutila jih je v drobovju … povsod po telesu, kamor je usmerila pozornost, je stekla povezava. »Slišala« je njegove misli, ki so govorile jezik zaljubljenega človeka.

Čudoviti svet energij ju je povezal, kot bi bila v resnici nenehno skupaj – drug ob drugem – tudi v snovnem telesu.


Ko sta se takrat vračala s hriba, sta se sporazumela še v angleškem jeziku, ki pa ga Edna ni najbolje obvladala. Pa veliko besed ni bilo treba niti uporabiti, saj v govorici telesa, še posej v očeh, vse piše.
Ob prihodu v zaliv sta se nasmejala do solz, ko sta ugotovila, da stanujeta v hišah, ki si stojita nasproti – ena proti drugi. Amor je stanoval na levi strani zaliva in Edna na desni. Pogled iz njunih teras je bil usmerjen naravnost na teraso drugega. Ločevalo ju je le morje v razdalji nekje tristo metrov.

Res zanimivo, kako se je življenje poigralo in ju z očmi povezalo že na daljavo, še preden sta se tega zavedala.

Edna je iz svojega balkona pomahala Amorju v pozdrav in Amor ji je pozdrav vrnil. Namestila se je na svojem udobnem stolu in se prepustila mislim, ki so plule preko zaliva in se pogovarjala z Amorjem v jeziku, ki sta ga še pred nekaj urami ozavestila kot najbolj naraven jezik vseh živih bitij.

Ob tem se je spomnila knjige »Imenovali so jo dvoje src« – Marlo Morgan, kjer je prebrala, kako so se sporazumevali staroselci v samem osrčju Avstralije. To je to!

Čista, iskrena in ljubeča bitja lahko govorijo jezik narave, ki se prenaša iz osrčja naše biti do tega, ki mu je namenjena.

V miru in tišini, v globoki meditaciji, se je prežeta z milino, predajala vedenju, da je v resnici vse, kar si človek lahko zamisli, tudi uresničljivo.

S spoznavanjem svojih lastnih moči se je z vso resnostjo zamislila, kakšen bi bil svet – in ljudje v njem – če bi se tega v resnici zavedal vsak posameznik.


*
Človek, odtujen od sebe in svoje prave narave, je že zdavnaj pozabil na jezik, ki je bil v davni preteklosti (ko se še nikomur ni sanjalo, kam bo človeka ponesel razvoj znanosti in tehnologije) edini način medsebojnega sporazumevanja na daljavo.

Nekoč ni bilo medijev, telefonov, brezžičnega interneta – obstajala pa je »internetna ali spletna« povezava na duhovnem nivoju.

Ali smo se ljudje pripravljeni poglabljati vase, spoznavati in razvijati svoje naravne danosti? Imamo voljo in željo, da se v resnici spoznamo?

Morda nas ni več tako malo, kot se to zdi na prvi pogled, ki smo pripravljeni poseči in preseči te moči in ozavestiti življenje v drugačni, novi in ob enem »stari« luči.

Luči, ki bo ponovno osvetlila ali razsvetlila to, kar je nekoč že bilo … nekaj najbolj naravnega, prvinskega in človeku danega že ob rojstvu – stanje miru in notranjega ravnovesja.
Pisarka Simona