SO-ČUTJE

Sočutje NI sočutno ČUSTVO!

SOČUTJE JE naša intuitivna naravnanost do posameznika.


JE ČUT, s katerim se približamo sočloveku s svojo energijo. ČUT, s katerim čutimo drugega kot sebe.


Bistvo SOČUTJA je sposobnost vživljanja v drugega.

Sočutje ni smiljenje – ne poustvarjamo tega, da se nam mora nekdo smiliti. Drugi se nam ne smili, da je takšen, kot je. 


NE!


Drugi je, kar je. Mi smo, kar smo.


S sočutjem se vživimo v drugega, kot bi bili to mi sami.


Ko s sočutjem spoznavamo naravo drugega takšnega, kot je – ga vidimo v njegovem BISTVU, občutimo, kar občuti on sam – to JE SOČUTJE. 

So-čut!

So-čut do sočloveka.

So-čut iz duše do duše.


To je prava narava SOČUTJA. Nikogar ne razvrednoti in ponižuje, kot bitje vredno smiljena.


Kot sočutimo – sobivamo.

Kot sočutimo – sodoživljamo.

Kot sočutimo – se sodružimo.

Kot sočutimo soljudi/sobitja – ljubimo. 


Ljubimo druge.

Ljubimo druge kot sebe.

Ljubimo lahko druge le toliko, kot ljubimo sebe.


Ljubimo sebe? Pogojno.Tako ljubimo tudi druge – pogojno.


Torej? Kaj nam je storiti? Razviti SO-čut do sebe? Če bi se nam že moral kdo smiliti, potem smo to mi sami.


Smiliti se sebi, ker se ljubimo samo pogojno? Je to rešitev?


Seveda NE! 


Sprejeti SEBE in se ljubiti BREZPOGOJNO, je edina pot do drugih.


Do ljubezni!


Ljubezni, ki jo iščemo pri drugih ne najdemo, dokler ne najdemo ljubezni do sebe. 


Poustvarjamo utvare o ljubezni, ki jo pričakujemo, a nam je nihče – NIHČE – ne more dati, dokler smo senca samega sebe.

Ko sebe osvetlimo s svetlobo ljubezni, smo uklonili temo.

Ko sebe ljubimo s svetlobo ljubezni, smo uklonili pogoje.


Tako preprosto je to!


Pisarka Simona