Skip to content
V ljubezni nisi doma, dokler ljubezen ni tvoj dom !
Pisarka Simona
NAKUP KNJIG – knjigarna
Predstavitev knjig
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 1. del …
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 2. del …
Tiskane knjige
Elektronske knjige
Blog
Video Galerija
Foto Galerija
Afirmacije
Pisarka Simona
NAKUP KNJIG – knjigarna
Predstavitev knjig
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 1. del …
ZADNJI MOŠKI IN PRVA ŽENSKA 2. del …
Tiskane knjige
Elektronske knjige
Blog
Video Galerija
Foto Galerija
Afirmacije
VSE O LJUBEZNI – 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (IV.del)
21 oktobra, 2017
Splošno
Torej – kaj pomeni zaljubiti se skozi moj uvid?
Zaljubiti se – pomeni spoznati samega sebe.
In ne moremo se lotiti samega sebe drugače, kot da se zaljubimo
J
in to vase.
J
Ko spoznamo ljubezen, ki jo premoremo do nas samih, zmoremo pogledati preko vseh omejitvev in resnično sprejeti v svoje življenje še ljubezen koga drugega.
Ljubezen do sebe? Obvladujemo? Ne verjamem!
Redki so ti izbranci. Zakaj tako mislim?
Preberi knjigo
Ljubezen@izbirajSi?
In ti bo morda – samo morda – postal ta uvid jasnejši.
A spet! Treba je paziti na korake. Včasih so negotovi, ker smo mi negotovi, prenasičeni s svojimi mislimi in podobami, kako naj bi ljubezen delovala.
Ne deluje, kot predstava nas samih!
Koga predstavljamo v ljubezni? Osebnost ali dušo? Duša se ne bo pustila pretentati. Duša ve, kaj išče, koga kliče in vabi k sebi. Mi pa ne slišimo! NE SLIŠIMO! Predstavo o ljubezni oblikuje naša osebnost, naš petčutni sistem zaznav, in to je to.
Predvsem je treba pozabiti biti kdorkoli. Ne moreš biti nekdo, ki nisi in osebnost te prav sili v nekaj, česar duša ne želi.
Prisluh duši pomeni opazovati svoje občutke, ki jih nekdo vzbuja v nas. Samo skozi strogo opazovanje samega sebe se nam lahko pojavijo dvomi, da osebnost ni skladna z dušo.
Duša išče vse možne načine do ljubezni. Ni večje sile v nas kot prav sistem delovanja na nivoju duše.
Duša ljubi svobodo vsega. Osebnost jo pri tem ovira. Osebnost se lovi na drobce in drobtine, duša kliče k sebi vse, kar iz vseobsegajočega »bivanja« med življenji želi posredovati razvijajoči se osebnosti.
Se ti to zdijo prazne marnje? Seveda, z očmi osebnosti presojamo, pametujemo, a v resnici ne vidimo niti za ped pred seboj. Omejitve si postavljamo povsod, na vsakem koraku popolnoma sami, a odgovornost zanje prenašamo na druge. A je to res edini način?
Osebnosti je mar samo za telesnost, ker je le-ta zagledana le sama vase. Sama sebi zadostna. Duša se ne ozira na telo. Duša hoče prostor, svobodo, hoče oditi na pašo in samo biti. To, kar je izoblikovala med mnogimi življenji. To, kar je skrito našim očem – vse to je že v duši.
Duša nosi zapise od
pamtiveka
, bi lahko rekli. Zato se ne bo pustila zaslepiti naši omejeni osebnosti. Lahko pa vztrajamo, a s tem načinom zaviramo le sami sebe. Ne! Duša bo iskala pot in tudi način in nas opominjala na vsakem koraku.
Zaslepljenost, slepota, nevidnost. Od kod ti izrazi? Iz nepojasnjenega načina dojemanja samega sebe kot celote. Celota pa je naše trenutno telo in duša, polna vedenja, znanja iz skupka vseh življenj.
Kdo bo zdaj koga? Mi dušo? Ali duša nas? Seveda je duši malo mar za našo osebnost, če jo ignoriramo, zanikamo in živimo s tem v pomanjkanju samega sebe.
Gledaš druge ljudi in misliš, da vidiš njih? Ne, telo vidiš. Z vsemi njenimi človeškimi lastnostmi, predvsem slabostmi. In ocenjuješ, presojaš. Vse z razumom, na osnovi omejenih petih čutov. To ti je dano. A to ni vse!
Se hočeš celo življenje prepirati s svojo dušo. Prav. Potem boš odšel iz tega sveta in se ponovno vrnil po isto izkušnjo.
Pa saj imaš čas. Veliko časa. Kaj je sploh čas, se lahko še vmes vprašaš? Je to samo trenutek, ki snuje drugega? V večnost?
No, prav. Kaj je torej večnost? Nič takega. Samo ta trenutek – zdaj – ki se v resnici nikoli ne konča.
Si ujet v zanko? Lastno? Vedno! Misliš, misliš, misliš … misli in bo to vse, kar boš počel.
Zakaj bi zaupal komurkoli? Zakaj ne bi najprej zaupal svoji duši?
Duša na nivoju telesa je stalnica, telo je začasno. Ko telo umre, gre duša po svoje. Po novo izkušnjo, kajti dušo zanimajo samo izkušnje.
Pa se postavi v vlogo opazovalca. Opazovalca svoje duše. To bi lahko bilo zate nekaj novega. Pa vendar, kaj imaš izgubiti? Po mojem prepričanju lahko samo pridobiš. Širši vidik samega sebe. Kaj vse se v resnici skriva v tebi ve le duša. Ne ti, kot osebnost! Ne ti, kot tvoje minljivo telo in niti ne tvoj omejeni um.
Tvoji možgani imajo neskončen potencial. Si se kdaj vprašal, zakaj lahko uporabljamo tako majhen delček svojih sposobnosti – zapletenih krivulj v svojih možganih. Zakaj je ostali del kot zakrnel in ne bo nikoli uporabljen? Zakaj je aktiviran tako majhen del zmožnosti delovanja tvojega, v resnici neomejenega uma?
Že to bi te lahko napeljalo k razmisleku, kako majhen si na nivoju osebnosti. Misliš, kaj vse veš, v resnici pa ne veš niti, zakaj nimaš aktivirani obe možganski polobli v večjem ali celostnem obsegu.
Koliko znanstvenikov se je ukvarjalo z raziskovanjem delovanja naših možganov. Kaj so ugotovili? Da deluje le borih 10 %. In če smo v resnici tako omejeni v delovanju možganov, kako to preseči?
Morda s tem, da ne zanemarjamo svojih eteričnih teles. Res, da jih ne vidimo. Jih pa še kako občutimo. Vse telo, vsaka celica nam daje znake, opozorila in navodila, v katero smer, da bo šlo bolj gladko, bolj tekoče in z manj ovirami.
Uf, pa smo spet tam.
Poslušaj samega sebe. Je morda to isto, kot poslušaj svojo dušo.
Bo že držalo, če le-ta že VSE ve! Kako dobro bi bilo spoznati nekoga, ki o nas že vse ve. Ta bi nam pa res lahko bil v pomoč.
Da, a mi ne verjamemo. Ves čas bi imeli dokaze. Takšne, razložene z našim – kot smo že ugotovili – zelo omejenim umom. Pa se vrtimo v krogu, kolikor dolgo želimo.
Lahko pa si premislimo. Kadarkoli.
In tako zelo močno in odločno sem si premislila tudi sama. Sploh, ko me je moja duša že ničkolikokrat opozorila, da je z menoj, ne glede na vse neumnosti, ki jih počnem sama sebi kot osebnost.
Saj, to je ravno to. Lahko sem res srečna, kajti moja duša je iznajdljiva glede »izmišljanja« potez, kako me bo opozorila nase. Dala mi je že konkretne lekcije in se potrudila še s številnimi, razumljivimi dokazi.
Svečano prisegam – se ve sebi – da bo moje vsakodnevno »opravilo« prisluh moji duši.
Če ona edina ve VSE o meni, kdo bi me potem sploh lahko še bolje usmerjal kot prav ona, ki je z menoj že
od vedno
?
Če bi me pred nekaj leti kdo nagovoril s temi besedami, bi se vprašala o njegovem mentalnem zdravju. Bila sem vroča zagovornica neobstoja česarkoli, razen svoje osebnosti.
Pa me poglej danes?
Pisarka Simona&Simon