V ljubezni nisi doma, dokler ljubezen ni tvoj dom !
To je edina prava izbira in edina močna pot, ki sem jo izbrala sama.Če zdaj obupam, potem je bilo moje delo nevredno vere v ljubezen, kisem jo iskala.Pa vendar, resnici na ljubo, izbrala sem jo jaz.Če pogledam prehojeno pot, sem bila kreatorka vseh dogodkovpopolnoma sama. Vodila me je misel, da se predam in prepustim voditisili ljubezni, ki vre v meni.Kot morska sirena sem vabila Simona na vse možne načine v svojobjem.Samoiniciativno sem mu plačala storitev zdravljenja ali ponovnepovezave ali osebne ponovne povezave ali pa tudi nekaj, kar zame vresnici niti ni storil.Samoiniciativno sem o vsem doživetem spisala knjigo, za katereobjavo mi je bilo jasno, da ga bom prosila za mnenje. Kar pomeni, da jeknjigo prejel v branje pred vami in imel priložnost, da spozna, kaj vse semi je v resnici tudi dogajalo! Seveda skozi moja očala.Na poti samospoznavanja sem srečevala ljudi, močne, pametne inz veliko besed. Pa je bila njihova notranja moč tako velika, da me jeprepričala?Na koncu sem verjela samo še Njemu, ki je najmanj govoril in pokazalminimalno odkritih čustev.Bili so tudi takšni, ki so mi zatrjevali, da so moji prijatelji, da me imajoradi, mi stojijo ob strani, me razumejo in mi pomagajo. Večkrat semzaznala, da v sebi nosijo nekI drugoten interes, tudi samo sebi v prid.Nekateri niti niso imeli nobenega posebnega vzgiba, da bi me zavajali,zgolj bili so med dogodki naključno (načrtno) prisotni, lahko bi jimrekla igralci s stranskimi vlogami.Nekaj ljudi me je hotelo na vsak način prepričati v svoj prav zdokazovanjem svoje moči. Pa sem jo prepoznala kot zunanjo moč, bojza preživetje ali potrditev samega sebe od zunaj.Je bilo to res potrebno dokazovati Meni, ki sem samo iskala ljubezenv najčistejši obliki, kot jo lahko ustvarita dve duši? Moja intuicija je nakoncu zradirala vse.Verjamem le Njemu, ki ni storil prav veliko videnega. Vse misli indogodke sem na koncu pripeljala do spoznanja, da se moram odločiti inizbrati in to samo po svojih notranjih občutkih. V mojih mislih je ostal leOn, Simon.Če se slučajno sprašujete, kako je to možno, je moj odgovor prav takovprašanje vam: Le kako je to mogoče?Odgovora ne poznam na razumni ravni, ne znam ga zavestnorazložiti. Vse je samo tisti občutek, da je opravil zame pol mojegadela, me katapultiral med zvezde in ko se bo zdanilo, bom lahko z Njimpogledala v novi dan.In to tisti trenutek, ko si bo Sonce ponovno izhodilo pot na obzorje. Into tako, kot še nikoli. Tako, kot da se bo to zgodilo pravkar prvič.Če si bo ljubezen tudi upala izhoditi pot na obzorje tako kot Soncetistega novega dne, ne vem.Še ne vem. In za konec ali pa za začetek, lahko spustim v Vesolje leprošnjo, ki se mi bo morda uresničila.
Zgodba iz knjige: VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA (Simona Babič)(leto izdaje 2015)