ČAROBNICA S ČAROBNJAKOM (I. del)

Pa je nastala nova zgodba. Prisrčna in hkrati v nebo vpijoča.
Smo se zbrale čarovnice na zletu. Deset nas je bilo. Druženje, zame prvič doživeto v tolikšnem številu in s tako močnimi vibracijami.
Energija je švigala čez mizo, delila, dajala in dvigovala. Posameznice in ob enem vse skupaj.
Nekatere sem srečala prvič, nekatere smo že kdaj prej skupaj »letele«.
*
Pa da začnem na razumljiv način.
Pred leti sem se priselila v Slovensko Bistrico. Želja priti bliže v stik z naravo, še bolje z gozdom, se mi je uresničila pred devetimi leti.
Po ustnem izročilu sokrajanov sem izvedela, da prav v tem gozdu stoji grmada, kjer je bila zažgana zadnja čarovnica na slovenskem. Zgodba me je toliko pritegnila, da sem v knjižničnem arhivu iskala kakšen dejanski dokaz, vendar takrat brezuspešno.
Duška sem si dala z zgodbo GRMADA in jo objavila v lokalnem časopisu (oktober 2010). 
Za občutek jo v tem prvem delu »bloga« podelim z vami.
**
GRMADA


Prav pisana družba, zbrana tistega petkovega večera pri moji sosedi Majdi, je obljubljala, da bo večer ponovno zanimiv.

Naj vam zaupam, da se pri moji sosedi večkrat zberemo, tako bližnji kot tudi daljni sosedje. In ni še bilo druženja, ko ne bi razvili kakšne pametne, kakšno prismojeno ali kakšno prav posebej smešno debato.

No, in tokrat je kazalo, da bom spet »padla not«.

Silvo in Ivo sta začela razpredati o GRMADI, ki naj bi bila nekje v našem gozdu. Grmada, kjer je bila zažgana ena zadnjih ali celo zadnja čarovnica na štajerskem, sta modrovala.

Beseda grmada, mi je dala na enkrat tisoč vprašajev in premalo odgovorov!

Grmada, kjer še danes vsak mimoidoči odvrže suho vejico, ko ga zanese pot mimo?! Torej vsak pomeni tisti, ki ve za ta oddaljeni dogodek, o katerem pa danes teče beseda le še po ustnem izročilu.

Zapiskov ni, so predvidevali prisotni. Koliko ljudi pa bi sploh lahko še vedelo za to grozljivo dejanje, ki mora biti oddaljeno vsaj tri stoletja po moji grobi oceni?

Očitno kar veliko, glede na dejstvo, da je kup nametanega vejevja vedno zavidljive velikosti, sta razpredala. Ampak kje točno je grmada, me je zanimalo?

Čeprav sem priseljenka, sem po skoraj treh letih domovanja v prelepi Slovenski Bistrici že kar spoznala »naš gozd«. Zato sem mislila, da bom razumela razlago, kje stoji. Ampak tako enostavno pa le ni bilo mogoče razložiti samo na osnovi izhojenih poti in označenih dreves.

Silvo, največji poznavalec teh dogodkov in tega gozda, je brez oklevanja predlagal, da mi jo pokaže. In to takoj, kljub temu da je ura kazala že proti deseti zvečer.

»Bomo potrebovali kakšno močno svetilko in je predlog, kar se mene tiče, lahko uresničljiv«, sem razmišljala naglas.

Za akcijo smo bili v trenutku štirje iz skupine. Silvo, Ivo, Marija in jaz.

In smo šli v gozd, kot da je dan, kot da smo le nasmejani sprehajalci sredi belega dne.

V resnici pa smo šli iskat grmado, tako rekoč sredi noči, kjer naj bi zažgali eno zadnjih čarovnic.

Srhljivo, že malce grozljivo, če bi se človek prepustil tem občutkom.

Ampak nam ni bilo temačno pri srcu. Nasprotno, na poti smo se nasmejali, se malo bolje spoznali in se počutili prav zarotniško povezani.

Jaz pa sem ves čas razmišljala: «To pot že poznam. Ta predel mi ni znan. Da, tukaj pa sem že hodila. Pa saj to ne more biti res …«

Približevali smo se cilju in Silvo nas je opozoril, da si pripravimo kakšno vejo, da jo zalučamo na grmado.

Ko smo prispeli pred grmado, me je spreletelo spoznanje, da sem tu mimo hodila ali tekla že mnogokrat.

In res, vedno je bil tukaj velik kup vejevja. Kdo bi si mislil, da toliko ljudi še ve za neke oddaljene, v skrivnost zavite dogodke, ki so se zgodili ali pa tudi ne?!

Kdo to zagotovo ve, če pa ni zapisov? Ali pač?

Obstaja le zgodbica, ki kroži od ust do ust, da je res bila v tem gozdu tistega davnega leta nazaj zažgana neka ženska, obtožena čarovništva.

Mogoče živite vi in tudi vaši starši, v tej okolici že od rojstva in poznate več resnice in še več dejstev? Prosim, poiščite moje podatke v uredništvu in mi sporočite.

Sem zelo radovedna ženska. To temo bom zagotovo še raziskovala in se vam javim, ko bo na vidiku kaj zanimivega. Če mi boste v pomoč s svojim vedenjem, se bo to zgodilo prav kmalu!
Zapisala: Simona Babič
*
Takrat nisem prejela nobenega sporočila domačinov tega kraja.
No, morda bom tokrat imela več sreče!
Pisarka Simona&Simon