Ko se ne morem prenehati smejati. Kaj smejati? Krohotati! Koncu enega rafala smeha, sledi drugi, tretji …, še bolj intenziven. Ni videti ne konca, ne kraja temu mojemu dobremu razpoloženju, ki stresa trebuh in ramena.

In vse to kljub teži priročne torbe in ženske torbice v eni roki ter velikega dežnika v drugi, ki ga s skrajnim naporom obvladujem in se trudim, da bi ostal v legi, ki bi koristila namenu.

Da, takšna sem. Ne prikrajšam se prav hitro za dobro voljo, četudi ne teče vse, kot bi želela.

Medtem ko hitim čez stari most v tem zgodnjem ponedeljkovem jutru, se izpostavljam izjemno neprijaznemu vremenu. Brije kot sredi zime. Sneži kot sredi zime. Tako, da se bojim, da me bo dvignilo v zrak in to kljub dodatni prtljagi, ki jo tovorim.

Čez nekaj dni bo koledarsko nastopila pomlad, o kateri ta hip ni ne duha ne sluha.

Moja duša in srce, pa se kljub neprijetnim okoliščinam, utapljata v krčih smeha in neke notranje razigranosti, nagajivosti in vdanosti v nastalo situacijo. Ob tem me ne motijo niti vprašujoči pogledi mimoidočih. Niti solze, ki zaradi smeha polzijo ob kotičkih oči in jih podkrepi še kakšna snežinka, ki se stopi na mojih trepalnicah. Vem, da sem jo vseeno dobro odnesla in da se bom še dolgo spominjala tega jutra.

Kaj naj zdaj? Najbolje, da vam povem, kako se je vse skupaj začelo. Da dodam tej zgodbi še uvod in jedro, da vam ne bo pred nosom poskakoval samo rep od zaključka.

Danes zjutraj sem vstala precej zgodaj. Iz sinove sobe so prihajali znani zvoki. Seveda! Gleda tekmo svojih najljubših ameriških košarkarjev, Lakersov. Da je sproti seznanjen z dogajanjem na tekmah, mu ni problem nastaviti bujenja sredi noči in navijati za svojega košarkarskega idola. Kobe Bryant-a.

Skratka mora biti na tekočem z vsakim novim rezultatom. Ne bi prenesel, da pride v šolo in mu nekdo, ki ga košarka ne zanima tako žgoče in vroče, začne razlagati o tekmi, ki je pa sam ni pogledal.

Vsi, ki smo že bili kdaj predani nekomu ali nečemu, to strast in ljubezen hkrati, seveda z lahkoto razumemo.

Pomislim! Če se bo tekma zavlekla preko predvidenega časa, bova pozna za v šolo in v službo. Danes se mu začne pouk ob 7.00 uri. Pred tem pa me mora še peljati do službe, kar pomeni, da se peljeva mimo njegove šole, naprej ob parku, čez železniške tire, preko starega mostu, čez glavni trg do … Bom pač šla del poti peš, da ne bo zamudil pouka.

Pogled skozi okno napoveduje, da bo potovalni čas daljši kot ob dnevih z lepim vremenom.

Pride iz sobe.

»Dobro jutro sine! Smo zmagali?«, najprej povprašam. Glede na njegov odgovor se bom odločala, kako naprej. Moram ugotoviti, ali bo jutro mimogrede veselo in zabavno ali se bom morala malo potruditi, da bo potekalo v to smer.

»Izgubili!«, je kratek. »A, tako!«, sem kratka tudi sama. Škoda. Ta hip ne bom spraševala dalje, ker bom dobila odgovore, ki jih nočem. Bova že kasneje še rekla kakšno na to temo.

Seveda se v avto spakirava relativno pozno in vedno bolj mi je jasno, da bom danes dobršen del poti prepešačila in ob tem ne bom imela ravno razgleda na rumeno jutranje sonce še manj na nebesno modrino neba.

Med najino vožnjo stresam šale, duhovičim in včasih se mu kotički ust ukrivijo navzgor. Sicer pa pravega odziva ni. Ampak danes imam dovolj dobre volje, da mu jo podarjam na pretek.

Včeraj je omenil, da bo ponoči potekala zelo pomembna, odločilna tekma, zato razumem, da vsak strastni športni navijač ne more preklopiti na gumb z dobro voljo, če so »njegovi« izgubili.

Pa vendar! Danes sem odločena, da se ne more tako hitro dogoditi nekaj, kar bi dobro voljo speljalo vstran.

Ko se pripeljeva v bližino njegove šole, kaže ura že 7 minut do 7:00 h.

Nič! Prosim ga, da me odloži na avtobusni postaji, da se bo lahko obrnil pred prvim krožiščem in se pripeljal do šole še pravočasno.

Ko me odloži, jo mahnem v smeri starega mosta in s pogledom spremljam sinovo vožnjo.

Ja, kaj pa je zdaj to! Zapeljal je mimo krožišča še naprej čez stari most. Kot, da me pelje v službo. On do moje službe z avtomobilom, a jaz v tem vremenu pešačim …

Zastane mi korak. Kot blisk švigne skozme misel, da je morda zapeljal kot po navadi, kot po vsakdanji poti, da so mu misli še vedno pri tekmi …

Zakorakam čez most. Nasproti se pripelje sin. Ves je nasmejan in zmiguje z rameni, kot bi govoril »kaj hočem, sem se pač zmotil«. In takrat me popade ta smeh, zaradi komedije same, ki se je zgodila nehote in mimogrede.

Tudi sin se je v avtu stresal od smeha. Nobeden od naju mu sedaj ni več mogel uiti. Smehu namreč!

Da! Moralo se je zgoditi nekaj takega, kar je sprožilo dobro voljo pri obeh. In to samo zato, ker je bilo že zjutraj odločeno, da se bo dan začel vedro in nasmejano.

Preizkusi še sam! Smeh je veliko bolj nalezljiv kot katerakoli »bolezen«!