V ljubezni nisi doma, dokler ljubezen ni tvoj dom!

17.10.2016Splošno

S SVOJIMI OČMI

Ne vem, kaj razmišljata, niti kaj v resnici čutita!
Vem pa, kar vidim s svojimi očmi.
Vidim dva čudovita človeka, ki sta vzgojila dva otroka.
Vidim dom, ki sta ga ustvarila s pritrgovanjem od ust.
Vidim poštenost, pravičnost pa tudi globoko žalost in razočaranje.
Vidim preplašenost dveh duš, ujetih v prepiru in obtoževanju.
Vidim bolečino in strah, a hkrati željo, da ju odslovita.
Vse to vidim in se sprašujem, ali obstaja način, da bi tudi vidva videla, kar vidim jaz?
Vse življenje sta trdo garala. Delala po svojih najboljših močeh in znanju.
Veselila sta se upokojitve, ker sta v njej videla odrešitev, težko pričakovano svobodo.
Veselila sta se časa, ki ga bosta lahko porabila zase in skupaj. V miru in sreči ob otrocih in sedaj že vnukih.
Danes pa se sprašujem, zakaj sta pokopala te sanje in izkopala bojno sekiro? In to sedaj, ko sta dočakala trenutke, po katerih sta hrepenela?
Ali se lahko vsaj za hip ustavita in razmislita?
Ali sta lahko ponovno preprosto samo hvaležna …, za življenje, za zdravje, za dom, za družino …, da živita v mirni deželi, brez vojnih grozot …, da imata pred nosom gozd, travnik …, srne, ki se v zgodnjem jutru pasejo v bližini …?
Sprašujem se, kako vama pokazati, da je vredno, da se splača pogledati drugemu v oči in si povedati: »Če sva v življenju zmogla čez resnično težke čase, potem bova sedaj zmogla preprosto samo živeti drug ob drugem in uživati sadove skupnega dela.«
Potrpežljivost je mati modrosti. Biti strpen in prijazen do drugih, ni isto kot, če si to poklonita drug drugemu. Sta pozabila, da sta je vredna iz prve roke?
Je res tako težko pogledati sebi v oči in si priznati: »Nisem popoln! Zakaj bi to pričakoval od partnerja?«
Danes me boli srce, ko sliši iz vajinih ust besede, ki jih nista vredna … in hkrati vidim v vaju dobroto, ljubezen, spoštovanje, poštenost in prijaznost.
Vse to vidim s svojimi očmi.
Le zakaj vidva ne spregledata, da vama alkohol zamegljuje pogled …?