DANES TI POŠILJAM SAMO POZDRAV

24 oktobra, 2016 Splošno

Prebujam se v jutro, kot umito in jasno, ob morski obali. Globina morja se nalahno kodra. Ptice na bližnjem zvoniku oznanjajo rojevanje novega dne. Lastovke preletavajo teraso, kjer sedim in lovim sončni vzhod.

Razen ptičjega petja še vse spi. Kakšne jutranje pozdrave prinaša to ptičje čebljanje in od koga? O, poglej, zgodnji obisk! Galeb Jonatan, s katerim sva prijatelja že tretje poletje, me je prišel pozdravit. V elegantnem preletu je sedel na sleme sosednje strehe. Ogledujeva se in utrjujeva staro znanstvo. Spomnim se, kako sem ga pred letom, dvema, razvajala z ribjimi glavami, ki so mi ostajale v rokah.

Letos jih nosim potepuški mački v sosednjo ulico. Vsa koščena in sestradana je že prvi dan dopusta bila moja spremljevalka med ozkimi, s kamnom tlakovanimi ulicami. Nase je opozorila s svojim mijavkanjem in vztrajnim drgnjenjem ob nogo.

Pogled in misli spet zdrsijo v neznano. Prprprpr … poje motor stare ribiške ladjice, ki se vrača v zaliv s svežimi ribami. Dvignem skodelico vroče kave, izpod katere se pocedijo kapljice jutranje rose, ki jo je noč položila na plastični prt.

Svečnik na sredini mize stoji tukaj še od preteklega večera. Skozi zelenkast podstavek iskri in lomi svetlobo v mavrične pikice. Zgodnji jesenski čas je kriv, da je moje telo od premraženosti zadrhtelo.

Kje si pa Ti?

Da bi me stisnil v svoj zaščitniški objem in s toplimi dlanmi prekril moje premražene prste, ki držijo svinčnik in želijo zapisati vse že videno in doživeto.

Zakaj sem se spet spomnila na tvoj objem. Mogoče ni najbolj pametno, da se prepustim mislim nate. Rado se zgodi, da takrat moje razpoloženje zaniha v skrajnosti. Ampak ta tvoj objem ne morem pozabiti. Ne morem! Razumeš! Pa, če se še tako trudim in ga s skrajnimi napori ruvam iz srca. Vedno znova me najde nepripravljeno.

Zakaj?

Zato, ker si potem odšel in se pretvarjal, da se ni zgodilo nič. Oziroma nič takega. No, prav! Pa naj bo po tvoje. Nič se ni zgodilo. Nič na zavestni ravni. Vse so bile moje sanje, ki jih je zavedlo hrepenenje po več in še več. Vsadilo seme upanja.

Morda. Enkrat pa le. Saj se ne mudi. Saj si ne želim ugrabiti tvojega srca. Čeprav si ti naredil natanko to. Ujel si moje srce v svoje dlani in si ga podrobno ogledoval in razmišljal, če se ujema s tvojim. Ga želel pregnesti in oblikovati, kot je tebi ljubo. Ob tem pa pozabil ali spregledal, da v njem tli ogenj, ki se je razplamtel takoj, ko si se mu približal. In da mu ni pomoči, ker ogenj ne pojenja, ne ugaša.

Vsak dan znova mu moja gorečnost povečuje plamen in ko že mislim, da sem na dobri poti, da bo ugasnil, vzplamti še z večjo močjo in pregreva moje drobovje ter sega do kosti, ki se mehčajo. Postajajo celo vodljive do te mere, da bi me tvoj objem lahko upognil v katero koli stran Neba.

Ne bi mi bilo pomembno, po kateri poti bom krenila. Ne bi se več ozirala na noben smerokaz in zapisane oddaljenosti do zaželenega cilja. Temveč bi se upogibala, lahkotno, kot tanka breza, ki sledi sunku vetra in ne razmišlja ali si bo ob tem polomila vejice ali svojo vitalno vejo.

Lahko bi iz mene naredil človeka brez hrbtenice, brez načel in vsesplošno veljavnih zapovedi. Še dokazov za in proti ne bi več potreboval. In vse to bi lahko storil že, če bi svoje veje usmeril proti mojim in jih nežno zaobjel, kot bi v dlani ujel nič hudega slutečega metulja.

In vse to bi lahko storil že, če bi si le zaželel.

In Jaz! Jaz pa sem spet ujela v svoj zorni kot tri jamrajoče in razmajane ribiške ladjice, usmerjene vsaka v svoj zaliv in varen pristan. Ki pa ga jaz tako vztrajno iščem že vse od rojstva. Varen in miren pristan.

Zvon iz bližnje cerkvice mi zaželi dobro jutro in me spomni, da lahko svoje misli spnem v pozdrav in prosim, katero od ptic spremljevalk tega jutra, da ga ponese tebi.

Danes ti pošiljam samo pozdrav.

– odlomek iz knjige –

VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA

Avtorica: Simona Babič