Da, dogajajo se … in so včasih točno tako veliki, kot si jih ti pripravljen videti/dojeti/občutiti/doživeti v svojem svetu …

Kot sem v I. delu omenila, sem v letu dni materializirala sanje o novem domu in neposrednem stiku z naravo. Iz 8. nadstropja stanovanjske stolpnice sem se spustila v pritličje. Bližje k zemlji, gozdu, travniku in tudi bližje k zvezdam, ki tukaj sijejo brez pomoči ulične razsvetljave svetleje in še močneje kot v mestu. Lahko jih preštevam po mili volji in podarjajo mi številne utrinke.

Pred to, zame neustrašno odločitvijo, me je veliko ljudi svarilo o vseh možnih zapletih. Skoraj se ne spomnim, da bi me kdorkoli v resnici podprl. »Saj imaš stanovanje, zakaj rineš v težave? Danes vsak samo gleda, kako se bo okoristil? A veš, da je že mnogo ljudi imelo razne težave ob prodaji/nakupu nepremičnine? Da se je investitor izneveril? Da se pogodbe podvajajo? Da skoraj nihče ne naredi, kar obljubi?« … in podobno.

Na trenutke sem se globoko zamislila, kaj mi vsi ti ljudje govorijo … Kmalu pa mi je postalo jasno, da odslikavajo svoje strahove.

Saj veste, obstajata samo STRAH ali LJUBEZEN in strah vključuje vse naše negativne občutke …, torej tudi bojazljivost, zavist, ljubosumje, prepričanje o lastni nevrednosti, neprepoznavanje odgovornosti …

Ta obsežni projekt, razen selitve, sem ob pomoči svojih dveh otrok posledično izpeljala popolnoma samostojno. Ker sem si zaupala, se je na koncu izteklo gladko in brez večjih zapletov.

V spominu mi je ostalo vprašanje enega izmed »dobronamernežev: »Pa si preverila, kakšne ljudi boš dobila za nove sosede?« Začudenje v mojem pogledu je povedalo, da na to še pomislila nisem. »Pa bi morala!«, je vztrajal in obelodanil svojo grenko izkušnjo.

Še predstavljala si nisem, kako bi lahko preverila ljudi, ki že živijo v tej ulici. »Kaj bi morala najeti detektivsko agencijo, ki bi ljudi zalezovala in mi poročala, ali počnejo kaj nenavadnega?«, sem se smejala. A, le v sebi, saj v tem, nisem prepoznavala nobenega smisla. Nekako se mi je zdelo samo po sebi umevno, da bodo to povsem običajni ljudje.

Prav to pa se je izkazalo za naslednji čudež. Moji sosedje, so čudoviti ljudje. Z njimi sem stkala številne prijateljske vezi in so nas »tri« sprejeli za »svoje«. Ne morem na hitro opisati vseh čudovitih trenutkov, ki sem jih doživela med številnimi druženji z njimi …, koliko novih zgodb življenja se je spisalo v teh letih, odkar živim med njimi.

Toliko prijaznosti, pripravljenosti priskočiti na pomoč in preproste človeške topline še nisem doživela nikjer, kjer sem do sedaj bivala.

Spomnim se, s kakšnim veseljem sem jim pripovedovala, da bom posadila v zemljo svoje prvo drevo. Marelico. Ko sem prišla domov z drevesno sadiko, me je čakal ob meji škaf konjskega gnoja, ki je dobra podlaga za rast, kot sem bila poučena.

Če to niso čudeži, ki polepšajo vsakdanjik, potem res ne vem, kje jih iskati!

Druženja ob pečenju kostanjev, pikniki ob praznikih ali praznovanja ob rojstnih dnevih, to moje spoznanje utrjujejo iz dneva v dan. Res je dober občutek, ko greš od doma in veš, da bo sosed med tem pogledal na tvoj dom, kot na svojega!

In tako sem posadila najprej marelico, kmalu zatem maline in plezajočo vrtnico, korita z zelišči in rožami, cvetočimi od pomladi do jeseni … jagode, grm rožmarina, figo, kivi, tri trse grozdja, vinogradniško breskev, forzicijo, španski bezeg … in lani še češnjo.

Ne morem opisati, kako neskončno uživam, ko zjutraj stopim na prosto in pojem za zajtrk pest malin, se posladkam z nekaj figami, za povrh pa si postrežem še z belim ali rdečim grozdjem ter za piko na »I« vtaknem v usta še nekaj »mini« kivijev. Da, tako začnem dan! Vsak sadež, zrasel na mojem malem koščku zemlje, je najlepše darilo, ki si ga poklonim za vesel in zdrav začetek dneva.

Morda si pomislil, da imam vsaj dva ara zemlje? Pravzaprav imam ob veliki terasi le 48 m2 zemeljske površine in na sredini še prostor za ležalnik in kotiček za piknike.

Za vsako ped zemlje sem skrbno načrtovala, kako jo bom najbolje izkoristila. Razporeditev sem si zamislila tako, da mi vse zasajeno poleti naredi naravno senco. Jeseni, ko listje odpade, pa je povrnjena vsa svetloba v dnevne prostore.

Naslednji čudež, ki je porojen iz moje ljubezni do rastlin, je pridelek. Kar ga ne pojemo ali razdelimo, ga vkuham v domačo marmelado.  

Povedati moram, da se pri nas doma z njo zelo radi sladkamo. Vse sadje, ki ostaja, uporabim zgolj za marmelade, saj gre ta v promet za med.

Naredila sem že marelično (samo dvakrat, ker je pozeba vzela drobne rožnate cvetke v času cvetenja), malinovo, figovo in po novem še marmelado iz grozdja, domače jurke. Pretekli teden sva s sinom naredila simbolično trgatev, katere rezultat je nekaj kozarčkov marmelade. Sicer je bila vsa kuhinja pri tem delu popackana zaradi nekoliko zahtevnejšega postopka priprave … pretlačevanja in ločevanja drobnih koščic. Ampak, vredno je bilo. Še dva dni je po hiši omamno dišalo.

Komaj čakam, da marmelado podelim še s svojo hčerko, ki za praznike zagotovo pride domov iz daljne Škotske.

Čudeži za čudežem se nizajo povsod tja, kjer smo doma!

Niso samoumevni! So pa velikokrat rezultat tega, kar smo mi sami. Mi sami, ki smo ta čudež življenja! Če le tako izberemo. Če si le dovolimo, da jih VIDIMO!

Nadeni si ta čudežna očala in skozi njih boš videl, da pravzaprav niti ni tako zelo veliko potrebno, da si srečen in živiš v občutku omamne sreče! V SEBI!

–          – se nadaljuje –