La femme fatal (I. del)

17 septembra, 2016 Splošno

Hm, ta pa ne bo lahka! Zavedam se, ponovno stopam po tankem ledu.

Pa naj bo! Se že privajam svojim, vedno na novo zastavljenim izzivom.

»I know your eyes in the morning sun …«, mi potrjuje pesem iz ozadja. »How deep is your love … I really mean to learn …«

Tako je bilo … naključno sem jo srečala. Brala je mojo knjigo VZHOD SONCA – PONOVNO SIMONCA in »brala« je mene. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

Z mojo knjigo se je pogovarjala. Ko si je zastavila vprašanje, je v naslednjem odstavku dobila odgovor … Neverjetno? Tako sem tudi jaz razmišljala.

Še več! Analizirala je mojo knjigo in mi pripovedovala »mene«, moje sanje, mojo resničnost. Ni bilo konca njeni koncentraciji name in osveščanju moje osebnosti. Bilo je resnično, a meni sanjsko. Povedala je VSE, kar ni še NIHČE. Šla je v globino moje biti in mi jo izrisala na dlan. Ni bilo malo tega, kar še nisem poznala.

Odprla sem se ji kot cvet, saj sem ji v popolnosti zaupala. Je medij, ki nosi luč dušam, ki jih izbere, da jim pomaga.

»Postani to, kar si. Vidim, kar ne vidiš ti! Čudovita si!«, je zaključila. Z iskrenostjo se nisva igrali. Karte so bile zložene, kot sem jih odpirala. Lepota je sijala iz njih, hrepenenje in ljubezen.

Pretresla in ganila je moje čute do solz. Ni bila prva, bila pa je vsekakor edina, ki je videla skozi mene. Do podrobnosti in potankosti.

Si predstavljate, da ste videni, občuteni, razumljeni v dno Duše? Da se nimate kam skriti in si niti ne želite? Da ste razgaljeni do vsake celice svoje biti?

Modrosti iz njenih ust razorožijo duha, da je voljan in mehak puhast oblaček, obsijan s čisto svetlobo.

Ni zrnca prahu, ki bi prikril resnico. Plavali sva z njim, skoraj izgubljali stik z zemljo in se na koncu prizemljili z običajno kavo in sladoledom.

Ja, še bi lahko naštevala, kaj vse sem občutila … lahko bi ji poljubljala roko, jo malikovala. Pa je nisem! Ni mi dovolila, zato sem spoštovala njeno odločitev, da se enačiva … zrcaliva.

»Postani to, kar si! Fatalna ženska s krvjo modrijanke. Spektakularne osebnosti, iz katere veje tisočletno znanje, izkušnje in svetovljanstvo.«

Naučene modrosti padejo kot domine, če človek ne potegne iz sebe svoje nravi, svoje prave biti, svoje enkratne osebnosti.

Vsi jo imamo, a se je ne zavedamo!

Zato pa vnovič in vnovič ponavljam: »Spoznaj se! Misliš, da se poznaš, a je to daleč od resnice. Nihče ti ne bo mogel pomagati, če ne boš najprej začel pri sebi. Začni in moli. Da, molitev dela čudeže. In molitev naj bo tvoja, ne naučena. V njej prosi za vedenje, za čudeže za karkoli tvojega … Druge pozabi. Najprej si na vrsti TI. Ko boš sebe spoznal, boš zlahka razumel tudi druge. Pa ne površno in mimogrede. Razumel jih boš tudi brez besed, brez razkrivanj golih dejstev. Vsi smo goli pred resnico. Ne da se je videti, lahko jo pa občutimo.«

»Raziskuj sama in ugotovi ali VSE, o čemer sva govorili drži!«

Ko misliš, kaj vse si že naredil na sebi in da si lahko privoščiš oddih od samega sebe, te pokličejo novi izzivi.

Ponovno sem se podala na raziskovanje same sebe. Sedaj po drugi poti in z drugačno lučjo v rokah.

Kaj sem ugotovila?

– se nadaljuje –