Draga prijateljica Edda, moj Sonček!


Trenutek, ko sva PONOVNO skupaj, opazovali VZHOD SONCA …

Draga prijateljica Edda, moj Sonček!

Kar takoj ti moram povedati, da moja »akcija« z BON-om super uspeva.
Pravi prijatelji so se že oglasili in jih zakupili, tako da bo knjiga kmalu imela pogoje, da zagleda luč sveta.
Ne morem ti povedati, kako zelo sem hvaležna, vsakemu posebej, ki me je podprl. Sploh si nisem predstavljala, da me toliko duš čuti in povezuje s svojim svetom.
Ob pisanju spletnega dnevnika me bodo spoznali tudi drugi, do sedaj samo bežni znanci in tudi tisti, ki bodo po tej poti izvedeli zame prvič.
In če jim bo način in vsebina povedanega všeč, računam tudi nanje. Saj veš, krog znanstev se širi tudi skozi pisano besedo.
Beseda ima moč, pa četudi je kdaj misel ironično ali hudomušno obarvana. Takrat še posebej, ker te zagotovo ponese k razmisleku o svojih, vsem lastnim človeškim občutljivostim in slabostim.
O, kako rada bi ljudem povedala, da je vse možno, če se jim bo le ljubilo ukvarjati s samim seboj.
Moja knjiga je svojevrsten kažipot do ljubezni, ko je možno uresničiti vsake sanje. Tudi tiste, ki izgledajo posamezniku nedosegljive.
Čudežna je moč ljubezni in kdor je še vedno nejeverni Tomaž, mu bo branje moje 2. knjige osvetlilo kar nekaj zamisli o tem, kako nam lahko prav ljubezen služi v naše najvišje dobro.
Kako čudovita duša je vsaka zase … kako lahko prav vsak zasije v svoji biti in osvetli še druge okoli sebe …
In, joj, da ne pozabim! Za tvojega dragega prilagam mazilo za lajšanje njegovih tegob s teniškim komolcem. Pripravila sem ga iz posebej izbranih zelišč, ki mu bodo zagotovo olajšale bolečino.
Veš kaj pa sem pripravila za naju? Rožmarinovo olje. Sedaj mora »odležati« še naslednje štiri tedne in potem ti ga pošljem.
Saj veš, sami morava poskrbeti, da bo najin zunanji ovoj ostal mladostnega in svežega videza tudi pri 70., 80. … letih.
O, ljuba moja! S svojimi pismi me vedno razveseljuješ. In nikoli se ne načudim, kako zlahka nadaljujeva, kjer sva končali. Čas za naju ne obstaja, čeprav se zgodi, da se dlje ne vidiva. Tudi prostor naju ne omejuje, saj sva lahko druga z drugo vsakič, ko si to zaželiva. Če ne drugače v mislih.
Razumeš me kot sebe. Dobro veš, da se spreminjam kot živa voda. Moja oblika se razpenja, širi, krči in vijuga s časom sprememb. Veter me nosi z oblaki, in ko padem na zemljo, me vedno dobrohotno pobožaš in povzdigneš tja, do koder sežeš tudi sama.
Saj prav zato se ne vdava, ker sva skupaj preživljali tudi zares težke čase. Vedno znova me opomniš, da je vrednota pravega prijateljstva nekaj svetega.
Veš Edda, včasih se mi zdi, kot da sva eno. Eno in isto. Ista vsebina v drugačnem telesu. Sorodne duše se iščemo in ko sklenemo krog prijateljstva, ga zunanji vplivi ne morejo zmotiti.
Saj veš! Kar midve veva, veva. Ne glede na vse, ki bi nama skušali pokazati, da se motiva. Vrednota zaupanja in sprejemanja naju bo povezovala v neskončnost.
Naj bo za danes dovolj. V svojih mislih te ljubeče objemam in prisrčno pozdravljam.
                                                                     Tvoja prijateljica Simonca
 P. S.: Prilagam še dva BON-a, ki si ju že kupila.