KAKO VEM, DA LJUBIM?

Lahko bi rekla, da v resnici ljubiš, ko ljubiš brezpogojno. Pa tega skoraj nihče ne želi razumeti.

Lahko bi rekla, da v resnici ljubiš, ko so nenehno prisotni hvaležnost, odpuščanje in blagoslavljanje. Pa tudi tega zlepa ne gre dojeti.

Lahko bi rekla, da v resnici ljubiš, ko si sam ljubezen. Pa ta pojem ni pojmljiv v kost in kožo.

Torej! – kako boš vedel, da resnično ljubiš?

Pa poglejva še drugače.

Ljubiš v resnici takrat, ko od drugega ne pričakuješ ničesar. Prav ničesar! Pomeni, zato, ker ga ljubiš, ti ni dolžan ničesar. Razumeš? Ti lahko ljubiš, ne da bi točno vedel, zakaj ljubiš (na primer točno določeno osebo).

No – mama bo rekla, da ljubi svojega otroka ne glede na vse. Dobro – tukaj se ljubezen še do neke mere približa brezpogojnosti, čeprav zelo, zelo redko … Tako rekoč vsi starši pogojujejo svojo ljubezen, pa če se tega zavedajo ali ne.

Ljubiš v resnici takrat, ko nimaš pojma, zakaj ljubiš.

Ne veš, zakaj ljubiš.

Zgolj ljubiš!

Z drugo osebo morda niti nista na isti valovni dolžini. Morda te druga oseba niti ne želi videti, noče imeti s tabo nobenih stikov, kaj šele, da bi odobravala tvoja dejanja ali celo tvoj obstoj. Lahko, da ji je zate popolnoma vseeno. Morda te celo sovraži, se jezi nate, te obtožuje in ti očita vse mogoče napake …

Ne skrbi! Vsa ta njena negativnost je zgolj odraz nje same; odraz njenega bolečinskega jedra, ki ga še ni raziskala, predelala in ozdravila; odraz njene neodgovornosti za lastne misli, besede in dejanja.

Skratka – ne glede, če te druga oseba obmetava z vsemi mogočimi anomalijami, ti ljubiš. Kot sem omenila: ne veš, zakaj ljubiš. Zgolj ljubiš! In takrat tudi v resnici ljubiš.

Smešno mar ne – kajti pravkar si morebiti spoznal, da v bistvu nikogar ne ljubiš.

Zakaj je to tako? Zato, ker NE LJUBIŠ SEBE. Hm, morda si misliš: »To ne drži!« Jaz pa pravim: »Drži kot pribito!« Ne ljubiš se, vsaj ne v pomenu, ki ga predstavljam.

Ljubezen do SEBE je osnovno pogoj za ljubezen do drugih. Ne moreš ljubiti nikogar drugega, če ne ljubiš sebe.

In če ne ljubiš sebe, kaj bi lahko dal drugemu? Svojo jezo, zamere, sovraštvo, obsodbe, ljubosumje … Glej! – drugi ne more prevzeti odgovornosti za tvoje lastne občutke. Drugi mora prevzeti odgovornost za svoje lastne občutke.

Ali je zdaj jasen odgovor na vprašanje: Kako vem, da ljubim?

Odgovor je: Ko ljubim sebe – v tistem zdravem in odgovornem odmerku (do sebe).

Kaj se uči človeštvo danes? Ljubezni do SAMEGA SEBE.

To je moja napoved prihodnosti.