Delček prevoda iz knjige: DUPINOV SAN (A. P. KEZELE)

 

DELFINOV SEN

(odlomek)

Zastala je in Josip jo je opazoval. Ker ni nadaljevala, jo je spodbudil: »To je en pogled, znanstveni odgovor. In kateri je drugi?«

»Drugi je moj. Delim ga z nekaterimi prijatelji in sodelavci, vendar o tem ne smemo govoriti preveč na glas. Menim, da delfini uporabljajo jezik, in to naravni zvočni jezik, kar pa se izmika znanstvenemu pristopu. Namreč iščemo jezik, kot je naš. Delfini so različni in to pomeni, da tudi govorijo različno. Mislim, da njihovega jezika ne bomo odkrili tako dolgo, dokler ne najdemo načina, kako biti delfin.« 

Ponovno je obstala in ga pomenljivo pogledala. »Zato mi je izjemno zanimiva tvoja zgodba sanjanja o življenju delfinov. Morda si ti na sledi temu, da boš delfin?«

Zdaj je bil Josip na vrsti, da se nasmehne. »Mogoče«, je rekel, vendar sem v tem pogledu nekako negotov.«

Čeprav je tako odgovoril, je njena pripomba zadela na pravo mesto. Josip je intuitivno občutil, da imajo sanje in sanjanje nekaj skupnega. Menil je, da za tem stoji nekaj večjega. Takrat še ni bil seznanjen s Časom sanj, niti ni imel pojma o tem, kaj Chyarr pravzaprav počne, ko je z njim.

»Povej mi«, je nadaljeval Josip, »kakšna je pravzaprav delfinova inteligenca? Kaj meni znanost, kako inteligentni so?«

»Tudi za to velja ista pripomba«, je odgovorila Kate, »in sicer znanstvene metode so prilagojene človekovim standardom. Obstajajo kazalniki, da so delfini celo po teh merilih zelo blizu človeku. Namesto splošnega pojma inteligence znanstveniki danes uporabljajo različne dejavnike, ki kažejo na razmerje živčnega sistema glede na velikost telesa. Na primer, teža možganov v primerjavi s težo telesa je pri ljudeh v povprečju 1,9 %, pri delfinih pa približno 1,5 %. Morda pa je najboljše merilo mentalnega razvoja tako imenovani količnik en-cealizacije: razmerja količine možganov v primerjavi s površino kože. Ta kvocient je pri človeku 7,4. Pri šimpanzu je 2,5 – in ti veš, kako so šimpanzi lahko bistri in hitro učljivi.«

»Kaj pa delfini?«, je Josip pohitel s svojo radovednostjo.

»5,6.«

»Oh«, je rekel Josip z občudovanjem. »To pomeni …«

»Veliko pomeni«, ga je prekinila Kate, »morda pa niti ne. Povedala sem ti – to so človeški standardi. Čeprav sem znanstvenica, dvomim o objektivnosti človeške znanosti. Mimogrede, katero vrsto delfina iščeš?«

Josip jo je vprašljivo pogledal.

»Ah, se mi je zdelo. Ne veš.« Zasmejala se je. »Obstaja 32 vrst morskih delfinov in še 6 vrst rečnih. Pri vsaki vrsti je nekaj malo drugače. Malo. Ne veliko.«

»Pravzaprav ne vem, kakšne vrste je Chyarr. Predvidevam, da to res ni pomembno. Če ga najdem, ga bom prepoznal.«

Kate ga je pogledala z odobravanjem. »Da, prav imaš.«

Nakar sta se oba zamišljeno zagledala v smeri odprtega morja. Josip je razmišljal brez misli, Kate … No, verjetno je to isto storila tudi ona.

»Rad bi vedel še nekaj stvari«, je čez čas rekel Josip. »Na primer, kako dolgo živijo delfini?«

»Različno. Odvisno od posamezne vrste. Načeloma telesno večje vrste živijo dlje. Recimo, da povprečno živijo približno dvajset do trideset let.«

»In zakaj umirajo? Ali umirajo od starosti?«

»Ah, zdaj si me zadel v bolečo točko,« se je namrščila Kate. »Glej, mislim, da tega nihče ne ve. Toda na žalost v zadnjem času najpogosteje umirajo zaradi človeške roke. Posredno in neposredno.«

»Posredno – predpostavljam, da zaradi onesnaževanja morja?«

»Točno tako«, je odgovorila Kate.

»In neposredno? Saj jih ne ubijajo, kajne? Čemu bi to služilo?«

Kate ga je pogledala z mešanico sočutja in jeze. »Rekel si nekaj, kar me spravlja v bes«, je odvrnila. Nisi ti kriv. Nič osebnega. Toda ljudje mislimo, da ko nekaj nečemu služi, imamo pravico to ubijati, kajne?«

»No«, je Josip zamomljal, ko je videl, kje je brcnil mimo.

»Ja, ja«, je nadaljevala Kate, ne oziraje se na Josipa, »če lahko pojemo – ubijemo; če lahko oblečemo – ubijemo. In ko bi se to vsaj dogajalo v neki razumni meri! Ne! – moramo ubijati, dokler jih ne iztrebimo. Ali veš, koliko vrst živali smo že iztrebili? Ali veš?«

Kate je bila zdaj videti resnično ogorčena. Iz nje je bruhala žareča energija pravičnosti. Josip je molčal, ker je vedel, da bo tako še najbolje.

»Ne bom ti povedala«, je nadaljevala Kate. »Povem ti le to, da vsak dan – dobro me poslušaj: DNEVNO! – izgine iz obličja Zemlje sto ali več rastlinskih oziroma živalskih vrst. Zdaj pa računaj!«

Končala je skoraj v vpitju. Josip ji tega ni zameril. Poleg tega je bil vesel, da obstajajo taki ljudje. V njej je videl obup, bes in sramoto, vendar tudi dovolj energije, da se stvari spremenijo. Ko bi le bilo več takih ljudi.

»Kate« je naposled le rekel, »popolnoma te razumem. Žal mi je za napačen izraz. Zdi se, kot da delfini ničemur ne služijo in jih zato ni treba niti ubijati. Dvojna napaka.«

Kate se je nekoliko umirila. Uspelo ji je, da ga je pogledala in se nasmehnila. »Da. Vseeno pa oprosti tudi ti meni. Sem precej ognjevite narave. Še posebej, ko gre za živali in vpliv ljudi na okolje.«

»Ampak povej mi, je nadaljeval Josip, »ali res ubijamo delfine?«

»Ah, vidim, da res ne veš. Da, ubijamo jih. Največja ovira so ribiške mreže za lov na tuno. Na eni strani jih delfini trgajo, po drugi strani pa umirajo, ko se zapletejo vanje. In ker ne morejo več do zraka, se zadušijo. Ribiči jih zato nimajo radi. Na nekaterih mestih so priredili prave pokole delfinov.«

Malo je zastala in potem dodala: »Samo toliko, da veš – v sedemdesetih letih je v mrežah za lov na tune poginilo na stotine tisoč delfinov na leto.«

Josip je zgroženo zavzdihnil.

»Hvala Bogu in zavestnim ljudem, da se je stanje zdaj opazno izboljšalo – samo nekaj tisoč na leto. Toda razmisli, če so delfini inteligentni in morda celo zavestni kot ljudje, ali je potem dopustno, da umrejo, pa čeprav samo eden?«

Josip je skoraj v šoku prikimaval. Če k temu dodamo še onesnaževanje, ki povzroča smrt vse večjega števila morskih bitij, je rezultat grozen in katastrofalen. Med drugim je to rezultat tako rekoč vseh človeških dejavnosti, je razmišljal z ogorčenjem. Lahko bi delil Katin bes. Res bi ga lahko.

Kate je pogledala na uro. »Imam še nekaj časa. Si izvedel vse, kar te je zanimalo?« Josip je ob vprašanju občutil vznemirjenost. »Vse? Niti približno. Imam še nešteto vprašanj. Počakaj malo, da se vsaj odločim, katera so najpomembnejša.«

Kot se to običajno zgodi, se um v stiski izprazni. Josip se ni mogel spomniti niti enega bistvenega vprašanja, zato je preprosto rekel, kar mu je najprej padlo na pamet.

»Delfini dihajo kot ljudje, kajne?«

»Ne dihajo na škrge, ampak na pljuča,« je rekla Kate,« če si to mislil. Toda ne dihajo tako kot mi. Prva razlika je, da ne dihajo skozi usta. Kanal, skozi katerega prihaja zrak, je popolnoma ločen od kanala za hrano. Njihove dihalne poti so na vrhu glave in ne v ustih.«

»A res?« je vprašal Josip. »Torej tako kot kiti.«

»Da, podobno. Vidiš, v zvezi s tem obstaja nekaj, kar me je vedno zanimalo. Seveda to ni znanstveno, pa vendar. Poznaš energetska središča, o katerih govorijo duhovne tradicije?«

Zdaj je bil Josip na vrsti, da pogleda Kate na neobičajen način. Namenil se je razložiti nekaj stvari o sebi, vendar si je premislil. Le kako bi Kate lahko vedela, kakšno je njegovo življenje in s čim se v resnici ukvarja. Vse preveč časa bi mu vzelo razlaganje, zato je samo prikimal.

Vendar je bila Kate zelo pronicljiva. Iz njegovega kratkega obotavljanja je potegnila pravilen sklep.

»Aha, že vidim, da veš o tem zelo veliko. Potem je v redu. Dala ti bom samo eno splošno zamisel, ti pa jo raziskuj nadalje, če želiš. Dihanje ima pri izmenjavi telesne energije z okoljem posebno vlogo. Ljudje imamo odprtino v področju grla, pri delfinih je na vrhu glave. Dalje nimam namena razlagati. Sam razmisli.«

Josip jo je opazoval z radovednostjo. Kaj mu pravzaprav skuša povedati? Res bo moral dobro razmisliti. V mislih so se mu pojavili obrisi zanimive teorije. Še vedno jo je poslušal in hkrati prešel na drugo temo, ki ga je zanimala.

»Ko sem sanjal Chyarra, se mi je zdelo, da vidim na drugačen način kot zdaj. Kako delfini pravzaprav gledajo?«

»Najprej – pri delfinih kot morskih bitjih, vid ni tako pomemben. Barve se v vodi lomijo, saj veš. V bližini vode je mogoče videti vse barve. V globini je vse modro in zeleno in v globini 200 metrov je vse črno. V takšnem okolju vizualno opazovanje ni pomembno. Zato delfini vidijo z zvokom.«

»Da, točno tako je to videti tudi meni«, jo je prekinil Josip. »Chyarr bi zažvižgal in odmev bi se vrnil kot neka oblika. Lahko bi na primer prepoznal obris ladje.«

Kate ga je pozorno opazovala. »Res zanimivo. Vendar če je to res, dvomim, da je Chyarr to »videl« na ta način. To je bila tvoja interpretacija. Toda vseeno. Delfini imajo dva načina oddajanja zvoka. Enega uporabljajo za »običajno« komunikacijo kot zvočni podpis. In drugega, visoko vibrirajočega, kot vrsto radarja, s katerim opazujejo okolico.«

»Da, to je bilo to«, je bil Josip zatopljen v svoje misli. Neki čas je samo stal in motril Kate. Nato pa se je, s pogledom na njeno zunanjost, spomnil še nečesa.

»Kate« je rekel. »S Chyarrom sem doživel še eno nenavadno izkušnjo. O tem mi je malo neprijetno govoriti, vendar imam občutek, da moram izkoristiti priložnost. Kdo ve, ali se bova še videla.«

Kate ga je gledala s pričakovanjem. Poznavalsko se je nasmehnila, kot da ve, o čem bo govoril.

»No, torej«, je začel Josip in nato neodločno zastal.

Kate je postala nestrpna, zato je v smehu dejala: »Daj no, za seks gre, kajne? To je ena izmed stvari, ki zanima vse ljudi. V tem ni nič slabega, veš. Seks je čudovita stvar. Ko se k njemu pristopi, kot je treba. In delfini to delajo, tako kot je treba. Na svoj način, ampak pravilno. Zanima te, kako to počnejo delfini?«

»Eh, Kate«, se je opogumil Josip, »jaz vem, kako to delajo delfini! To sem počel z enim izmed njih!«

 

        konec dela prevoda iz knjige: Dupinov san (Adrian P. Kezele)

     Prevod: Simona Babič