NAVEZANOST

Morda je navezanost nekaj, kar tare prav vse ljudi, brez izjem. Vsak se v svojem življenju naveže na določene ljudi, stvari ali dogodke in jih ni pripravljen izpustiti. Tudi za ceno lastne svobode pred iluzijo, v katero se sami pahnemo.

Pa poglejmo, kako bi se lahko osvobodili navezanosti in s tem oprijemanja za vsako ceno.

Navezanost je naša odvisnost.

Navezanost na določeno osebo nam predstavlja odrešitev. Brez nje si življenja ne znamo predstavljati. Ne glede na to, katere osebe, stvari ali dogodke smo se oklenili, poskušamo nekaj zunanjega spremeniti v svojo srečo – v svojo celovitost.

Mojstri življenja pravijo: »Takoj, ko želimo srečo, ki temelji na nečem izven nas, ne bo trajalo. Trajna je le sreča, ki izvira iz nas samih.«

Kaj se moramo ob tem naučiti?

Da za srečo v resnici ne potrebujemo nikogar in ničesar zunanjega.

Če mislimo, da nekaj moramo dobiti, točno tega NE dobimo.

Kajti naša navezanost medtem, ko poskuša dobiti, dejansko odriva to, kar pa v resnici potrebujemo.

Vem – paradoksalno, ampak resnično.

Četudi prejmemo to, kar mi mislimo, da potrebujemo, smo na koncu užaljeni.

Vzorec navezanosti nas VEDNO potisne v podrejenost. Naša potreba se lahko stopnjuje do te mere, da poskušamo osebo, ki se je oprijemamo, ustoličiti kot nenadomestljivo.

V tem pogledu nas drži v rokah strah. Strah pred samim seboj in naslednjim korakom. S tem zaviramo pretok energije in se izmikamo vsaki spremembi.

Kaj je odrešitev?

Sprostitev utvare navezanosti. Treba se je ozreti v preteklost – nazaj v času – in si ogledati ključno boleče stanje izgube osebe, stvari ali okoliščin. To je treba storiti brez občutka krivde ali pritiskov nase.

Vse, kar je namreč odšlo iz našega življenja, je odšlo zato, ker smo globoko v sebi TO NEHALI CENITI ALI ŽELETI. Vendar pa je tisti del nas, ki je cenil izgubljeno, ujet v žalovanje.

Zato smo v sebi razdvojeni. Ko se ZAVEDAMO obeh plati, lahko ponovno vzpostavimo ravnovesje, prevzamemo odgovornost za svoje življenje. In se s tem pomaknemo na višjo raven samozavesti/samozavedanja.

Po tem postopku – videti, da lahko brez nekoga ali nečesa prav tako srečno živimo, saj smo v globini svoje biti prav to že prenehali ceniti ali želeti – lahko izpustimo boleče izgube.

Čaka nas »ponovno rojstvo« in s tem višja dimenzija izkušanja življenja in odnosov – nove ravni ljubezni in miline, ki so bile prej prikrite in nedostopne.