Ime ji je Ljubezen (2)

14 novembra, 2018 Ljubezen

***

…

Resnica je očem prikrita tako dolgo, dokler ne ozavestimo, da nam nihče drug ne more predstaviti duše, dokler duša ne dobi »priložnosti«, da se sama predstavi. Nakar smo neverjetno začudeni! Začudeni, da jo resnično imamo in da nam celo služi v najvišje dobro.

Po kako zelo zamotani in prepleteni poti se je predstavila meni, se sliši/bere skoraj nemogoče – čudežno. Vendar se vprašajte, od kod bi lahko imela vse to vedenje in si vnaprej zamislila celoten koncept treh knjig, vključno z razpletom, če pa se je vse dogajalo sočasno s pisanjem. Ko se je zgodilo, sem zapisala in celoto dojela šele ob zaključku samem. Seveda čudenju ni bilo konca ne kraja, a prvo in edino stremljenje je bilo: sprejmi, kar se dogaja. Koraki so se razkrivali sproti in se pokazali, ko je bil zanje čas. V sled navedenega sem morala na zaključevanje zgodbe počakati na »pravi« čas. Ničesar nisem počela po svojem lastnem prepričanju, kajti v tem primeru se je pisanje samodejno ustavljalo. Imejmo na umu, da bi me neiskreno početje zlahka razkrinkalo – resnicoljubnost je med dojemljivimi ljudmi občutena tudi brez besed.

Tako pa je sčasoma nastala »zgodba«, ki »govori« na kakšen način se je duša predstavila meni. Verjemite – ko se nad vsem tem globoko zamislim, se vedno znova čudim. Še vedno! Vendar s to razliko, da me danes nihče več ne omaja. Dobila sem toliko neizpodbitnih dokazov (na zavednem nivoju, kot tudi dokaze, ki jim je botrovalo nezavedno dogajanje), da ostajam v svojem vedenju/dojemljivosti trdna. Nikomur ne bom dovolila, da me zmede zaradi lastne nevednosti. Pred takimi bom raje molčala kot grob. Nobenega dokazovanja ali prepričevanja komurkoli mi ni potrebno izkazovati. Vem, kar vem in pika!

Vsak, ki bo iz povedanega izluščil kaj dobrega zase – odlično! Če ne, tudi prav. V tem oziru vse izhaja iz lastnega ne vedenja (neizkušenosti) in to ni več v moji domeni.

Meni pa ostaja zavedanje o svetosti duše, vladarici obstoja, ki ni določljiva po spolu.

(Ko duša prestane preizkus zavedanja same sebe, se tudi s tem odgovorom ne zadovoljimo. Morda bi lahko rekli, da je duša vmesnik ali posrednik med telesom in zavedanjem – ozaveščanjem. In da je v ozadju duše tisto, kar v resnici iščemo. Ker duša ni naša bit, ne more biti edino vodilo našega življenja. Pridemo do točke, ko se zavemo, da je tisto, kar nas zares vodi skupni izvor – edina/kozmična/univerzalna zavest.)

Tako! Pa sem povedala. A še ne prav vsega. Namreč ljubeče povezane duše (preteklih skupnih življenj) si na subtilnem nivoju, z našim zavedanjem ali brez njega »pomagajo«, se povezujejo, sodelujejo na tisoč in en način, se spodbujajo ali kako drugače krepijo naše »osebnosti«.

Duše ljubezni prepoznavajo »ljubezen« (svetlobo druge duše). Da! Nekoč in nekje so že »potovale« skupaj, morda vzajemno »prehodile« dobršen del katere izmed poti ter se medsebojno povzdigovale, kar je neprekinjen proces vsakega novega utelešenja.

In prav to je bilo Simonovo delo. Na nivoju duše (ali višjega jaz-a, kot to nekateri pojmuje) sva »poplesavala z roko v roki« in v mojem primeru, je njegova duša priganjala mojo dušo, jo bodrila in spremljala (z zavedanjem ali brez), vse dokler ni »shodila« sama.

Čudežno! Vsekakor neubranljivo in neprecenljivo »doživetje«.

…

(delček vsebine iz knjige Ime ji je Ljubezen)

***

BONUS

Poznamo občutke, ko smo srečni brez razloga?

No, če so nam ti občutki tuji, potem nam je ljubezen tujec.

Kar pa še ne pomeni, da tega “tujca” enkrat le ne bomo srečali …

Pisarka Simona