V ljubezni nisi doma, dokler ljubezen ni tvoj dom !

 5. TANTRA – NEKAJ LASTNOSTI »PRAVIH« TANTRIKOV/TANTRIC

28 maja, 2017 Splošno

Če sem zadnjič omenila, kako nekdo v sebi prepozna potencialnega učenca tantre, bom danes poudarila nekaj osebnostnih lastnosti, ki bi jih naj imel in odlikoval vsak učitelj tantre, torej tisti, ki svoje znanje predaja naprej.

Prav tega vedenja sicer nisem prebrala v nobenih tantričnih spisih in tudi noben ‘učitelj’ tantre mi jih ni prišepnil.

Do tega zaključka sem prišla na osnovi svojih lastnih izkušenj in navedbe, ki sem jo povzela iz knjige Posvetitev (Elisabeth Haich).

*

Sicer pa so to lastnosti, v katerih naj bi se izmojstril prav vsak, ki želi čim lažje in uspešneje pluti s tokom življenja in se ne izgubiti v vsakdanjem vrvežu sveta.

Da bi nekdo postal uporaben učitelj pri tako velikem delu, mora najprej obvladati dvojico lastnosti. Ko pa jih obvlada, to pomeni, da jih bo znal uporabiti ob pravem času in na pravem kraju. Ob vedenju, da slabih lastnosti in slabih sil ni, temveč so samo napačno uporabljene lastnosti in slabo uporabljene moči!

Dvojice lastnosti, pomeni, da so medsebojno neločljivo povezane:

Molčati – govoriti
Dovzetnost – nedostopnost
Poslušnost – gospodovanje
Ponižnost – samozaupanje
Prenagljenost – preudarnost
Vse sprejemati – razločevati
Previdnost – pogum
Ničesar posedovati – imeti vse na voljo
Biti na nič vezan – zvest
Izstopati – ostajati neopažen
Zaničevati smrt – ceniti življenje
Ravnodušnost – ljubezen

Smo v obdobju, v katerem vladajo svetu s telesom obsedeni in sebični ljudje. Spopadata se sla po moči posameznikov in naraščajoče nezadovoljstvo človeških množic.

A po drugi strani se ‘rojeva’ vedno več duhovno ozaveščenih ljudi, ki opravljajo zelo pomembno nalogo: iztrgati in odrešiti Zemljo teme, vladavine materialnih sil ter osamitve.

Zatorej …

1.
Kaj sta pravo govorjenje in molčanje? Pravi blagoslov je, če zna človek molčati tam in tedaj, ko mora molčati. Če pa človek molči, ko bi moral spregovoriti, ko bi lahko na primer koga rešil z besedo iz hude nevarnosti, takrat to ni dejanje moči, temveč zatajitev.

Ko pa človek svoje govorjenjeuporablja na napačnem kraju in ob napačnem času, spremeni to v navadno čvekanje.

2.
Dovzetnost je nekaj božanskega, če je človek dovzeten in odprt za vse višje – torej za lepo, dobro in resnično – dovoli, da nanj vpliva Bog in ga v sebi sprejema. Če vse navedeno spremeni v neznačajnost in zaradi pomanjkanja volje v dovzetnost za vse zunanje vplive, postane ta lastnost pogubna.

Nedostopnost pomeni neomajno upiranje vsem nizkim vplivom in pobudam. Če pa se človek upira tudi vsem višjim silam, potem iz nedostopnosti nastane izoliranost.

3.
Poslušnost pomeni, da vse, kar se od tebe zahteva preveriš, ali se ujema s tvojim najglobljim prepričanjem. Če zatajimo svoje prepričanje iz strahopetnosti, strahu ali želje, da bi bili podobni komu drugemu ali celo zaradi gmotnih koristi, smo torej poslušni nekomu iz nizkih, osebnostnih pobud in je to navadno klečeplazenje.

Gospodovanje: kdor neljubeče in iz sebičnih pobud svoje volje skuša druge prisiliti v kaj in krši njihovo pravico do lastnega odločanja. Lastnost ‘gospodovanja’ s tem preobraža v ‘tiranijo’.

4.
Tvoje resnično bitje – resničnost v tebi – je Bog! Tvoja oseba je le pripomoček, skozi katerega se izraža božansko, sicer pa je sama po sebi prazna lupina. To večno božansko bit moraš prepoznati v sebi in se ji ponižno izročiti. Če se podrediš zemeljskim oblikam, se božanska ponižnost preobrazi v strahopetnost, samoponiževanje.

Zavedaj se, da je tvoja oseba navidezno bitje in samozaupanje, ki prebiva v tvojem srcu, je nujno za vsako ustvarjalno dejavnost. Pomeni notranji stik z Bogom. Ko pa kdo misli, da njegove odlike in moči pripadajo njemu, se božansko samozaupanje spremeni v ‘lastno povzdigovanje’.

5.
Preden se odzoveš, se moraš naučiti krotiti svoj značaj in zelo potrpežljivo dopustiti, da v tebi dozori odločitev. Si vzeti dovolj časa, da najdeš pravo rešitev. To pomeni ravnati preudarno. Kdor pa s preudarnostjo pretirava in nikoli ne najde rešitve, jo spremeni v neodločnost.

Vendar nastanejo položaji, ko je potrebna bliskovita odločitev in v trenutku izbrati izmed različnih možnosti najboljšo. Takrat lahko trenutki omahovanja izničijo enkratno in nenadomestljivo priložnost. Če se odločiš bliskovito in na osnovi duhovne zbranosti in osredotočeno, potem izpričuješ preudarnost. V obratnem primeru izpričuješ prenagljenost.

6.
Sprejeti vse, kar ti življenje ponuja. Tvoje vrednosti ne more zmanjšati ali uničiti poniževanje ali omalovaževanje, ki ti ga izkazuje svet. Ne sme te prizadeti, kako s teboj ravnajo nevedni ljudje, le ostajaš, kar si. Naučiti se biti zadovoljen v vseh okoliščinah in jih sprejemati neprizadeto. Nič ne sme spremeniti tvoje notranje naravnanosti.

Zmeraj izberi najboljše in se nikoli ne zadovolji z manj vrednim. Vendar razvij sposobnost razločevanjamed lepim – odvratnim, dobrim – slabim, pravim – lažnim … Brez zmožnosti razlikovanja je človek pri svoji nalogi neuporaben.

7.
Če pa želiš koristiti in se bojevati proti sencam zablod, se moraš bojevati pogumno in prispevati k miru z uporabo duhovnih orožij. Pri tem delu se je treba naučiti previdnosti. Prav s previdnostjo se lahko veliki nevarnosti pred škodo ali nesmiselnimi žrtvami rešiš sam ali pa rešiš druge.

V izogib strahopetnosti moraš biti neomajno pogumen in se odlično spoprijeti s težavami. Vendar se tudi pogum ne sme izroditi v vratolomnost.

8.
Od ljudi ne smeš pričakovati, da te bodo vzdrževali, ne da bi delal. Zavedaj se, toliko časa, kot boš na Zemlji, se moraš naučiti ravnati z materijo in ne zoper njo ali celo živeti brez nje. Nujno je, da jo znaš pridobiti, obdržati, prav uporabljati in mojstriti.

A pazi, da se lastnost obvladovanja materije ne spreobrne v sebično slo po imetju. Četudi bi še tako obogatel, moraš v zavesti zmeraj ohraniti stališče ‘ne – imetja’. Zavedaj se, da, ko boš odšel, s seboj ne boš odnesel ničesar.

9.
Ljubi Boga v vsakem človeku, potem ne boš navezan na nikogar. Vendar se nenavezanost ne sme spreobrniti v splošno neljubeznivost do ljudi. Spoznaj, kaj je v vsakem človeku božansko, kaj zemeljsko in kaj peklensko.

Toda tistim, v katerih si prepoznal razodevanje božanskosti, ostani zvest v življenju in smrti. Ljubiš svojega mojstra, svoje sodelavce, ker si v njih prepoznal Boga. Zvest si Bogu v njih. S tem se tvoje čaščenje in zvestoba do njih nikoli ne bo razvila v osebnostno čaščenje – ‘kult osebnosti’.

10.
Svoj duh moraš v javnosti razodeti s svojo osebnostjo brez sramu, brez zavor in predstaviti svoje nadarjenosti in sposobnosti ter na ta način izstopati. Vendar pa ‘pokazati se’, ne pomeni prebuditi v sebi napuha, ki se izrodi v samovšečnost. Zavedaj se, da je tvoja osebnost lupina, druge v resnici navdušuje samo tvoj duh, ki se izraža skozi tvojo zemeljsko telo.

Ob tem zavedanju te ne bo motilo, če boš pri izpolnjevanju svojih nalog moral postati neopazen in nepomemben. A to skromno ‘ostajati neopažen’ se ne sme preleviti v samopodcenjevanje in samouničevanje. Svojo človeško vrednost moraš vedno nositi v srcu.

11.
Neomajno moraš biti prepričan, da smrti sploh ni. Ko je telo izrabljeno, ga sebstvo zavrže. Sebstvo pa je veja življenja, življenje samo in življenje je neminljivo. Zanikanja smrti ne smeš spremeniti v podcenjevanje življenja.

Življenje moraš nad vse ceniti. Nikoli se ne smeš nesmiselno izpostavljati nevarnosti. Veseli se življenja, vendar naj ti veselje nad življenjem ne postane nekaj samoumevnega. Zavedaj se, da si vsak trenutek ustvarjalec tega veselja.



12.
In na koncu še ‘ravnodušnost – ljubezen’, morda najtežji izpit, ki pa zahteva, da ga obravnavam prav posebej in v nadaljevanju, ki bo sledilo te dni.

Pisarka Simona